Dolgo, predolgo, je bila Sredozemlje gledana zgolj kot svet preteklosti. Kraj par excellence za Evropejce, dediščina antike, grško-latinske vire, ki so po tej zgodbi bili izvor veličine naše civilizacije. Ob tem so pozabili na Jeruzalem in Kordobo, judsko-arabske vire, ki so pomemben del naše skupne dediščine. Čas je, da v 21. stoletju zapustimo to enostransko in evrocentrično vizijo Sredozemlja.
Izumi neznanega zahtevajo
nove oblike.
Arthur Rimbaud
Ta "Sredozemlje očeta" se pod težo dediščine seseda in ostaja ujeto v zgolj antični dediščini. Takšna predstava o Sredozemlju je zastarela, v 21. stoletju nima več mesta. Je popolnoma odmaknjena in ne ustreza več temu, kar se trenutno dogaja na umetniških in urbanih prizoriščih sodobnega Sredozemlja.
Izstopiti iz preteklosti
Poskušal sem, sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja, postaviti hipotezo o ustvarjalnem Sredozemlju[1]. Poskusiti spremeniti naš pogled in predstave o Sredozemlju, da bi se končno odprli drugim obalam. Izstopiti iz Euro-Sredozemlja, te vertikalne, descending in hegemonistične vizije, projekcije Severna na Jug, da bi nakazali drugo podobo, tisto Sredozemlja, ki ga vidimo kot odprti krog na drugem, kjer nihče več ne trdi svoje nadvlade, umetniške in kulturne. Sredozemlje, ki je enakovredno[2], nekako…
Ta hipoteza, izražena s krhkostjo in upanjem, se je potrdila. Metamorfoza se je zgodila v malo več kot tridesetih letih. Sredozemlje se ne povezuje več samo s preteklostjo, daje drug obraz prihodnosti. Izumi novih oblik so tu, pred našimi očmi, končno odprtimi za to, kar prihaja, in ne več samo iz evropskega sveta. Na umetniškem in kulturnem področju Sredozemlje ni več suho ali izsušeno, ujeto v tradicijo, ponavljanje istega, preteklost ali orientalizem. Ta okov, tako težak, dolžna reverenca dediščinam ali drugim kanonom preteklosti, je dobesedno eksplodiral. To ne pomeni nikakor zanikanja teh dediščin ali preproste odprave oblik tradicije. Začela se je druga zgodba, iz gibanja, zagon, potisk, ki je omogočil osvoboditev od teh obveznih oblik, povezanih s preteklostjo, ali nujno posnemanje, da bi obstajali, tistih, ki prihajajo od Drugega, dominantnega. Lastne umetniške poti so se utrdile, v obliki ustvarjalne radosti, dovoljenja, da smo popolnoma Sebe, ali da si izposodimo tisto, kar je lahko prav, da bi v celoti obstajali v svoji umetniški praksi.
V mladosti Sredozemlja
Visok čas je, da se zavedamo takšnega gibanja in spremljamo, podaljšamo, pokažemo, slišimo ali preberemo to ustvarjalno Sredozemlje, ki je tu, v vsej svoji živahnosti.
Triumf življenja, pred smrtjo, vojno ali vplivom avtoritarnih in diktatorskih oblasti? V izumu teh novih oblik je gotovo izziv ali zavrnitev privolitve v katastrofo, zlasti politično, ki je tu, in dobro tu. Vendar pa ne smemo pozabiti na osrednji podatek: na južnih in vzhodnih obalah Sredozemlja so družbe večinoma mlade. Ne morejo se več zadovoljiti ali zadovoljiti zgolj s preteklimi oblikami. Potrebujejo, da se rodijo in živijo, na glasbenem, vizualnem, plastičnem ali literarnem področju, sodobne umetniške izraze, ki odmevajo z njihovimi pričakovanji.
V mladosti Sredozemlja,[3] bi rekel pisatelj Gabriel Audisio, sopotnik mladega Camusa, v Alžiriji tridesetih let. Vsaka generacija ima svoje izzive in boje. Tako kot v tridesetih letih prejšnjega stoletja se tudi zdaj soočamo, od obale do obale, z naraščanjem nacionalistične, populistične in identitetne valove. Ta se pojavlja v edinstvenih oblikah, odvisno od držav, iz zgodovin in spominov, političnih in verskih, v judovskih, krščanskih in muslimanskih svetovih.
Te identitetne regresije se močno nasprotujejo, v imenu ponovno izumljene tradicije ali nostalgične čistosti, tem ustvarjalnim silam, ki prihajajo iz Sredozemlja. Te so v zlitju, v prečkanju oblik in sočasnosti dediščin, v okusu raznolikosti, ne v nostalgiji ali folklori Enotnosti, umik v "nepremagljivo", v imenu "bilo je bolje prej"…
Ta boj, ker to je boj, je pred nami. Nihče ne more napovedati, da katastrofa, vojna, strah, sovraštvo ali celo genocid ne bodo prevladali nad nami, v Sredozemlju, v dvajsetih in tridesetih letih 21. stoletja. To je ena od poti možnega, najslabšega. A najslabše nikoli ni gotovo. "Plamen sveče", kot je tako pravilno zapisal René Char, v času odpora in okupacije, navdihnjen s slikarjem Georgesom de La Tour, ostaja živ.
Obljuba in priložnost
Ustvarjalno Sredozemlje je obljuba in priložnost. Ni plod preprostega sanjanja ali iluzije. Številni umetniki 21. stoletja, ki prihajajo iz Sredozemlja, se uveljavljajo na mednarodni sceni. Izražajo in upodabljajo vso živahnost tega sveta, ki se sooča z ogromno nasprotovanjem. Ne gre za izgubljeno stvar, niti za preprosto modno, prehodno pojav.
To je plima in zagon, ki si želi najti svoje mesto med razstavnimi prostori, koncertnimi dvoranami ali kinematografi, festivali in drugimi sodobnimi prizori ali sezonami, ki bi morale bolje razumeti, kaj prihaja. To je vsaj tisto, kar poskušamo pokazati in prebrati v rubriki "ustvarjanje" na spletnem mestu 22-med. 22 držav in 11 jezikov za deljenje teh novih oblik ustvarjalnega Sredozemlja…
Tu se odpre vsaj en uredniški prostor, ki potrebuje posrednike, intercesorje[4], da bi bolje odkrili in razumeli ta sodobni svet Sredozemlja, v njegovih najbolj sodobnih izrazih.
Na nas je, da ne privolimo v katastrofo, da se odpovemo odpovedi in da se predvsem ne pustimo odpeljati s to nacionalistično in identitetno valovno, ki ni nič neizbežnega.
Ustvarjalno Sredozemlje je živahen vir za izumitev prihodnosti, utrditev naših prepričanj in navdihovanje naših želja, da ostanemo pokončni, kot ta "Moški, ki hodi", kiparja Alberta Giacomettija, ki je preživel najslabše in ohranja to notranjo moč, globoko in skrivno gorečnost, ki jo ohranja čudovito neznano, ki ga drži pokončnega, pripravljeno, da ponovno prevzame zagon.
Kot tako pravilno piše sodobni pesnik, Renaud Ego:
ker je ta iskrica zavrnitve bila
vse, kar nam je ostalo
Delili smo jo in ta delitev je bila žarek svetlobe.
[1] Ustvarjalno Sredozemlje, uredil Thierry Fabre, izdaja de l’Aube, 1994
[2] Glej Romain Bertrand, Zgodovina na enakih delih, Le Seuil, 2011
[3] Gabriel Audisio, V mladosti Sredozemlja, Gallimard, 1st izdaja 1935, ponatis 2002
[4] Gilles Deleuze, Intercesorji, v Pogovori (1972-1990), Editions de Minuit, 1990
Thierry Fabre
Ustanovitelj srečanj Averroès v Marseillu.
Pisatelj, raziskovalec in kustos razstav. Vodil je revijo La pensée de midi, zbirko BLEU pri Actes-Sud in programiranje Mucem. Ustvaril je program Sredozemlje na Inštitutu za napredne študije Aix-Marseille-Université.
Prevzel je uredniško odgovornost.
Fotografija naslovnice: Blue Wave (2016, akril na platnu, 160 x 200 cm) Delo Najie Mehadji, predstavljeno na njeni razstavi Moja prijateljica vrtnica v MAC VAL