Preoblikovanje gradbenih projektov #2
Iz nekdanjega električnega skladišča delavnic SNCF (francoske železnice) ni ostalo skoraj nič. Stene so bile podrte, streha je bila odstranjena. Ohranjen je bil le jekleni okvir, ki je bil oblečen z največ lokalnimi ali regionalnimi viri. Izziv je bil sprejet ! Leta 2023 je nova podoba te obsežne stavbe sledila specifikacijam, da bi ponudila trajnostno prihodnost raziskovalnim ekipam, ki so se tam naselile.
Toranj Luma, delo 56 metrov visokega arhitekta Franka Gehryja, je bil otvorjen leta 2021 v Arlesu, na jugovzhodu Francije. Predstavljal je prvo priložnost za uporabo lokalnih virov in znanja. Njihovo iskanje je bilo zaupano že leta 2016 Atelier Luma, eksperimentalnemu laboratoriju socialnega oblikovanja. Gre za mikro-projekte, pogosto dekorativne narave. Kristali soli iz Camargue za oblačenje dvigal. Plošče iz sončničnih stebel za oblaganje Drum Café. Volna merino ovac za tapiserijo. Alge in barvne rastline za bioplastične ploščice... Različne eksperimentacije, katerih zasluga je, da so očistile teren za pristajanje na novih obalah. A z nekdanjim električnim skladiščem delavnic SNCF gre tokrat za rehabilitacijo stavbe od A do Ž.
Prikaz v naravni velikosti
Bolje kot izložba, nekdanji električni skladišče se predstavlja kot dokončen model trajnostne stavbe, 100% regionalne. In kot sodelovalna platforma, ki vključuje lokalne partnerje, zlasti kmete in obrtnike. Od tod ta načelo "graditi za negotovo prihodnost", model, ki bo imel možnost, da se razvija "v prihodnosti, ki jih ne poznamo. Kot arene, ki so doživele več življenj, več funkcij, so bile celo naseljene, a so še vedno tu", komentira Jan Boelen, soustanovitelj in umetniški direktor Atelier Luma.
V okviru te kolektivne in ambiciozne realizacije je Atelier Luma hkrati deloval kot poskusni zajec in laboratorij. "A za razliko od drugih laboratorijev, ki so zelo zaprti in delujejo za zaprtimi vrati, je ta prostor odprt, interdisciplinaren, prepusten, prečkan med vsemi dimenzijami: ustvarjanje, oblikovanje, življenje... Tukaj obstaja velika fluidnost med ljudmi, prostori ali materiali," še pojasnjuje Jan Boelen. Ta duh se odraža v filozofiji stavbe. Na primer, kar zadeva vrata, saj ima ta stavba... dve !
Vrednotenje gradbenih materialov v središču procesa
Skupaj so tri strukture sodelovale pri tem prostoru 2000 m2, ki ga je treba ponovno osvojiti: Atelier Luma z irskim arhitektom Danielom Bellom, bruseljskim birojem BC Architects and Materials in londonskim kolektivom studia Assemble. Vse imajo skupno to, da postavljajo vrednotenje gradbenih materialov v središče svojega raziskovalnega procesa. "Med našimi referencami je bila knjiga How buildings learn, avtorja Stewarta Branda. Preproste stavbe, ki jih lahko prebivalci spreminjajo, da jih prilagodijo svojim potrebam," opaža Daniel Bell, arhitekt, odgovoren za projekte v Luma, ki je nadzoroval ta drzen program.
Identifikacija in razvoj materialov je predstavljala prvi korak, raztegnjen na skoraj osemnajst mesecev. Iskanje se je osredotočilo na vire, dostopne v 70 km okoli Parka Luma. Na vse materiale, ki bi lahko vstopili v sestavo naravnih gradbenih materialov, izolacije, okrasitve. Nato je fazi raziskav sledila faza testiranja.
Ploščice, pesek, sončnice, riževa slama, betonski prah...
Na koncu je bilo izbranih deset materialov iz lokalnih virov, odpadkov kmetijstva in gradnje: sončnica, riževa slama, betonski prah, ploščice, pesek iz Tarascona in glina iz Vallabrègues. Glina in njene uporabe so dober primer začetne poti: za ploščice kot tudi za omet, ki, pomešan z riževo slamo, daje dihalni material, ki je ognjevaren, uravnava atmosfero in zmanjšuje hrup. Dovolj za prekrivanje in izolacijo zidov iz stisnjene zemljane opeke, iz katerih so zgrajene stene stavbe.
Ampak preden so se lotili del, je bilo treba izkopati zemljo do enega metra globine in odstraniti več kubičnih metrov izjemno onesnažene zemlje z električnimi komponentami iz nekdanje življenja te industrijske stavbe.
Gradbene faze so toliko priložnosti za organizacijo delavnic usposabljanja okoli postopkov, ki jih je testiral in razvil Atelier Luma. Treba je namreč usposobiti osebje specializiranih podjetij za uporabo tega novega pristopa k gradnji in njegovim procesom.
Deliti metodologijo in znanje
Atelier Luma, ki je zelo vključen v študij virov (materialnih in nematerialnih) območja Arles, ne le razvija in izvaja model bio-regionalnosti, ampak želi deliti rezultate svojih raziskav. Regije, kot je Champagne, ter tuje države, kot so Združeni arabski emirati, Južna Koreja ali Nemčija, že kažejo zanimanje. "Naša želja je deliti protokole, ki smo jih razvili," dodaja Jan Boelen. Načelo je, da so materiali težki in morajo biti lokalni. Ideje pa, lahke, lahko potujejo." Hkrati se oblikujejo partnerstva, ki povezujejo dragoceno mednarodno mrežo ekosistemov, univerz, raziskovalnih centrov in laboratorijev.
Faza načrtovanja preoblikovanja Atelier Luma je bila prav tako nagrajena z zlato medaljo za njen pristop BDM (Bâtiments Durables Méditerranéens). BDM nagrade od leta 2009 osvetljujejo najbolj izjemne projekte, ki so bili zaključeni in priznani v svoji kategoriji, gradnja ali prenova. Nagrajujejo celotno ekipo projekta – razvijalca, naročnika, izvajalca, financerje, podjetja... Kajti kolektivna inteligenca omogoča, da je stavba zasnovana, izvedena in vzdrževana na način, ki spoštuje okolje. Zlasti z minimalno porabo energije.
Preučevanje uporabe in razmišljanje o krožnosti
Po osmih letih opazovanj in eksperimentov v Camargue, bi lahko Atelier Luma morda obvladal vprašanje in vire svojega ozemlja...? "Ne, odgovarja Jan Boelen. Camargue je dinamična pokrajina, ki se nenehno spreminja. Podnebne spremembe prinašajo spremembe, na področju slanosti, na primer. Ekosistem se spreminja, nove vire se pojavljajo. Prav tako lahko bolj raziskujemo uporabo konoplje, na primer..." Treba je tudi najti rešitve za pereče vprašanje zaščite vseh teh virov.
"To je priznanje, prelomnica," potrjuje Caroline Bianco, nekdanja pomočnica direktorja. Sprememba obsega nas vodi k preučevanju, kako lahko naravni element postane industrijski material. To bi lahko zadevalo nekatere invazivne rastline, ki so prisotne v ogromnih količinah, kot so baccaris, japonski dresnik ali provansalska trska. Te lahko vstopijo v proizvodnjo oblog, papirne mase ali tekstilnih materialov." Popoln primer krožne ekonomije.
Foto naslov: Fasada nekdanjega električnega skladišča, LUMA Arles, Francija © Adrian Deweerdt