V srcu Julijskih Alp, na planoti Planina v Lazu, peščica krav še naprej zvoni s klici pastirstva, ki izginja. Tam, kjer so nekoč odmevale zvonovi desetih čred, ostaja le ena naseljena koča: koča Lucije Gartner, rejice krav in mlekarice. Med jutranjim molzenjem in izdelovanjem planinskih sirov ohranja stoletne običaje, podprta s strani nekaj mladih prostovoljcev. Njena borba: da alpske planine ne ostanejo popolnoma prazne.
Kazalo za iskalnike in umetno inteligenco: Knjižnica mediteranskih znanj
Pastirica pred izginotjem alpskih planin
Katarina Oblak - 22-med - 10. september 2025 - Slovenija, Julijske Alpe, Planina v Lazu, Bohinj, Lucija Gartner
#pastirstvo #alpske_planine #tradicija #planinski_sir #prenos #ruralna_izselitev #biodiverziteta #kulturna_dediščina #Julijske_Alpe #pastirji #mlekarstvo #krave #obrt #kulturni_upor #Slovenija
V srcu Julijskih Alp, Lucija Gartner, zadnja pastirica na planoti Planina v Lazu, ohranja način življenja, ki izginja.
Vsak gib je način, da pokaže, da ta poklic še vedno ima smisel.
Zgodba Lucije ponazarja krhko ravnotežje med živimi tradicijami in postopnim izginjanjem načina življenja, ki je oblikoval alpsko pokrajino in identiteto.
Na višini 1.560 metrov se dan začne dolgo preden sonce osvetli vrhove. V ogradi krave čakajo, navajene na brnenje molznih strojev. „Zjutraj se zbudimo s soncem. Junija to pomeni okoli petih in pol; pozneje poleti lahko spimo malo dlje“, se smeška Lucija Gartner, kava v roki. Njeno vsakdanje življenje temelji na preprostih dejanjih: molzenje, pripeljevanje krav na pašo, predelava mleka. Rutina, ki je nekoč združevala več družin pastirjev.
Pri 33 letih je Lucija edina pastirica, ki je še vedno nastanjena na tej planoti, ki je vedno gostila živali in njihove skrbnike od junija do septembra. Koče, stan, so večinoma prazne. Nekoč je skupna mlekarna prejemala mleko številnih čred, ki ga je predeloval sirar. Zdaj je Lucija tudi zadnja majerica, odgovorna za izdelavo sira, na tej paši v Bohinju. Njeno življenje pastirice se je začelo zgodaj. Njen oče je začel hoditi na pašo v začetku 2000-ih, ko je bila Lucija še otrok. Sprva ga je obiskovala le ob koncih tedna, a je kmalu preživela celo poletje z njim. Zrasla je tam zgoraj, sredi pašnikov.
Prenos preko dejanja
Danes Aleksandra, 12-letna, preživlja del svojih počitnic ob njenem boku in ji pomaga že več kot mesec dni. Gib za gibom, Lucija prenaša svoje znanje na to generacijo, ki bo morda prevzela baklo. „Vsak gib, ki ga učim, je način, da pokažem, da ta poklic še vedno ima smisel“, razlaga. „To je konkreten način, da se upremo izginotju: uvajati mlade v poklic, ki ne obljublja bogastva ali udobja, ampak nosi kolektivno spomin in identiteto“. Poleti, kot Aleksandra, so drugi otroci prišli deliti nekaj dni z Lucijo. Njihovi starši so slišali zanj in ga vprašali, ali lahko njihovi otroci pridejo. Tako ji pomagajo pri vsakodnevnih opravilih in preživijo preprosto življenje v majhni koči, delijoč njeno vsakdanje življenje.
Potrpežljivost umetnosti sira
Vsake dva dni se zgodi čarovnija. Mleko, segreto v velikem bakrenem kotlu, se postopoma spremeni v zlato kolo težko trideset kilogramov. Sirilo razgrajuje beljakovine, masa se strdi, zrna se narežejo, premešajo in nato segrejejo. „Pustimo, da počiva nekaj časa, nato pa sir vzamemo iz kotla s krpo in ga damo v stiskalnico“, pojasnjuje pastirica. Na koncu se sir pusti počivati, medtem ko se sirotka uporabi za proizvodnjo albuminskega skute. Za tem tehničnim procesom se izraža kultura: okus, vonj, oblika, ki pripovedujejo o gori.
Dedščina v negotovosti
Zvok zvonov še vedno odmeva, vendar kako dolgo? Alpsko pastirstvo upada povsod po Sloveniji. Ruralna izselitev, težavnost dela in nizka donosnost oslabijo prenos. Planinske travnike, oblikovane skozi stoletja paše, grozi, da se bodo zaprli pod gozdovi. Ohraniti ta način življenja pomeni tudi ohraniti pokrajino in biodiverziteto, povezano z človeško dejavnostjo.
Rešitve po meri človeka
Lucija nima sredstev, da bi sama spremenila usodo alpskih planin. A prinaša odgovor v svoji meri: nadaljevati z molzenjem, izdelovanjem, usposabljanjem. Vsako kolo sira, prodano, je dokaz, da ta tradicija še vedno ima prihodnost. Vsak mladostnik, sprejet v njeno kočo, je upanje za prenos. Čeprav javne politike težko obrnejo trend, zavezanost teh samotnih pastirjev ohranja živo kulturo, ki je ogrožena. Planina v Lazu je postala simbol: simbol alpske planine, kjer ostaja le en glas, ki pa odmeva močnejše kot tišina zapuščenih koč. Dokler Lucija in njeni učenci zvonijo zvonove in kuhajo mleko, slovensko pastirstvo ne bo relikvija, temveč živi upor.
Fotografija na naslovnici: na planoti Planina v Lazu so stan večinoma prazne © Katarina Oblak