V Sloveniji živi malo manj kot polovica prebivalstva zunaj urbanih območij. Stanovanja na podeželju so zelo razpršena, javni prevozi pa redko segajo do majhnih osamljenih vasi. Samo živeči starejši ljudje pogosto težko dostopajo do zdravstvenih storitev, do pošte, banke ali opravljanja nakupov... Da bi jim pomagali, se je pred desetimi leti rodil projekt Sopotniki (so-potnik): prostovoljci jih peljejo tja, kjer potrebujejo iti, in v njihovo življenje vnašajo socialne vezi. Od takrat se je mreža razširila po vsej državi.
Marko Zevnik se je pred več kot desetimi leti preselil v majhno vas na jugozahodu države, potem ko je končal študij v Ljubljani. Vendar je še vedno vozil v prestolnico na delo. »Starejši sosedje so me hitro prosili, če jih lahko peljem v Divačo, prvo večje mesto v bližini. Včasih so me prosili, da jim kaj prinesem iz lekarne. Postopoma sem spoznal, kako težko je živeti na podeželju brez lastnega avtomobila in brez javnega prevoza.« Takrat je dobil idejo za Sopotniki in jo predstavil svojim prijateljem.
Prekinitev osamljenosti starejših oseb
"Sopotniki je bil lansiran z našimi lastnimi viri, brez kakršne koli pomoči. Kupili smo prvo vozilo, ustanovili združenje, sestavili prvo ekipo prostovoljcev na podlagi našega znanja in začeli izvajati prevoze," se spominja Zevnik. "Že na začetku smo izhajali iz predpostavke, da če res obstaja potencialno tržišče, bi prevoze opravljali taksisti ali drugi. Zato smo želeli ustvariti solidarni model in vzpostavili mrežo prostovoljcev."
V teh podeželskih regijah je prebivalstvo redko poseljeno in razdalje so velike, mobilnost pa je zato pomemben problem. Storitve Sopotniki se večinoma uporabljajo s strani starejših oseb, predvsem žensk, ki živijo v teh območjih in nimajo lastnega avtomobila. "Pogosto se zgodi, da ima eden od zakoncev vozniško dovoljenje, ponavadi mož. Ko se pojavijo zdravstvene težave ali celo smrt, se njihove vdove znajdejo odrezane od vseh storitev," pojasnjuje Zevnik.
Celoten vpleten ekosistem
Po nekaj pozitivnih člankih v medijih je postala prisotnost Sopotnikov znana po vsej državi in danes je 19 drugih slovenskih mest sprejelo ta sistem, vključuje 305 aktivnih prostovoljcev. Občine igrajo pomembno vlogo pri projektu, saj krijejo stroške avtomobilov (vzdrževanje, gorivo in cestnine) ter zagotavljajo lokalne koordinatorje, ki jih lahko starejši ljudje pokličejo, ko potrebujejo prevoz.
»Nismo želeli vzpostaviti centraliziranega klicnega centra, ampak smo raje prisotni lokalno,« pojasnjuje Zevnik. »Koordinator sprejme klic uporabnika, rezervira prevoz in izroči ključe prostovoljcu ob dogovorjenem datumu in uri. Običajno je zaposlen pri občini, lokalnem oddelku Rdečega križa ali centru za socialno delo.«
»Starejši prejemniki včasih prosijo prostovoljce, naj delujejo v njihovem imenu. Na primer, da se naročijo na svoj naslednji zdravniški pregled. V nekaterih ambulantah že vedo, da je pacient prišel zaradi Sopotnikov. Preden mu določijo nov termin, nas pokličejo, da preverijo, ali ga bomo lahko spremljali takrat.«
Ohranjanje socialnih povezav v središču projekta
Pomočniki pripadajo različnim generacijam, večina med njimi so mladi upokojenci, ki želijo ostati aktivni in se vključiti v svoje socialno okolje. Skozi čas se je projektu pridružilo veliko sponzorjev, lokalni gostinci pa običajno brezplačno ponudijo kavo ali kosilo prostovoljcem, ki skrbijo za prevoze.
V osrčju ideje projekta Sopotniki je bilo tudi ohranjanje socialnih vezi s starejšimi osebami, v praksi pa so se izkazale bolj nujne potrebe po prevozu do zdravstvenih storitev. Kljub temu se združenje skrbno trudi ponuditi prevoze tudi za bolj "neformalne" stvari, kot so izleti ali gledališče.
V Kosovelovem domu v Sežani so tudi starejši ljudje spodbujeni k sodelovanju na dogodkih. Če jih zanima, je organiziran prevoz. »To velja za jutranje filmske projekcije. Te izlete organiziramo, da bi ustvarili socialne vezi in omogočili osamljenim ljudem, da popestrijo svoj vsakdanjik. Med potovanjem se tudi stkajo prijateljstva. Pogosto se zgodi, da nas prejemnik pokliče in predlaga obisk ali udeležbo na koncertu ter predlaga, da pokličemo tudi gospo, s katero je potoval nazadnje, se veseli Zevnik. Starejši ljudje so pogosto ujetniki svojih domov na podeželju, težko zapustijo hišo. Zato smo zelo veseli, da jih vabimo na kulturne izlete in jih vidimo, kako si medsebojno spodbujajo«.
