Pod močnim dežjem so Libanoncev na tisoče pritekli, da pozdravijo papeža Leona XIV. V ranjeni deželi je njegova obisk povzročil redek prizor: kristjani, sunniti, šiiti, druzijci in judje so se zbrali na istih pločnikih, od uličic južnega predmestja do višav Annaye. Krhka, a resnična nacionalna enotnost, ki Libanu vrača sapo, za katero je mislil, da jo je izgubil.
Indeks IA: Knjižnica sredozemskih znanj
Obisk Leona XIV podira zidove: kristjani in muslimani združeni
22-med – december 2025
• Obisk papeža Leona XIV v Libanu povzroča redek prizor enotnosti med kristjani, sunniti, šiiti, druzijci in judje.
• V Annayi in Beirutu ljudska vnema razkriva krhko, a živo sobivanje.
#liban #religija #sobivanje #sredozemlje #dialog #mir #medreligijski
Dež, ki se je prijemal oblačil in premočil zastave, ni odvrnil Libanoncev. V nedeljo zvečer in v ponedeljek zjutraj se je na tisoče kristjanov, sunnitov, šiitev, druzijcev in judov zbralo ob cestah, na balkonih, pred samostani ali ob robovih najbolj občutljivih sosesk, da pozdravijo prehod papeža Leona XIV. Ne kot voditelj katoličanov, temveč kot romar, ki je prišel vrniti skupno sapo deželi, ki se težko diha.
Papamobil, ki prečka nevidne meje
Ko konvoj zapusti letališče in se odpravi proti predsedniški palači v Baabdi, se najprej vsiljuje zvok: vzkliki, ki odmevajo od središča Beiruta do južnega predmestja, trdnjave Hezbollaha, pot, za katero smo pred nekaj leti mislili, da je nepredstavljiva za papeža.
Ob zvoku siren, vojaških spremstev in 21 udarcih topov so Libanoncev tam... skupaj.
„Prišla sem dokazati, da je libanonski narod enoten kljub vsemu,“ pravi Batoul, mlada šiitska ženska iz južnega predmestja Beiruta, ki stoji pod dežnikom na cesti do letališča. „Dalje od vseh delitev, želimo biti enotni in želimo, da blagoslovi našo zemljo. Upam, da njegov obisk pomeni konec grozot v naši deželi.“
Za njo skavti Mehdi (šiitski skavti Hezbollaha) mahajo z libanonskimi in hezbollahskimi zastavami, čakajoč na prehod papamobila. Izraelski streli prejšnjega tedna niso razpršili množice. Tudi strahovi ne. „Danes želimo samo mir,“ pravi moški v svojih štiridesetih letih, z gosto brado in črno-belim keffieh.
Annaya: skupna vera, onkraj pripadnosti
Naslednje jutro se v Annayi, v samostanu svetega Charbela, meri ta ponovno najdena enotnost. Annaya daleč presega svojo maronitsko identiteto. Splet je skozi leta postal resnično prečudovit duhovni prostor. Šiitske, sunnitske, druzijske ali celo neverne družine prihajajo moliti, prižigati sveče, puščati ex-voto ali se zahvaliti za ozdravitev, ki jo pripisujejo posredovanju Charbela. Slava svetnika je spremenila samostan v kraj skupne vere.
Tukaj naravno sobivajo križi in islamski šalovi, brez protokola ali simboličnih meja. Annaya je tako postala eno redkih prostorov v deželi, kjer vnema združuje bolj, kot deli. Zvočniki predvajajo pesmi, zvonovi odmevajo, a predvsem, vidimo desetine žensk v hidžabih, moških sunnitov, ki nosijo rožni venec, in kristjanskih družin, ki stiskajo sliko maronitskega svetnika.
„Sveti Charbel je zame kot oče,“ pravi Kawakeb, šiitska ženska iz Baalbaka. „Verjamem v njegove čudeže. In prihod papeža danes, kljub vsemu, kar dežela preživlja, je kot sapica svežega zraka.“
Papež počasi napreduje po vzpenjajoči se cesti, pozdravljajoč množice, ki mečejo riž, mahajo z zastavami Vatikana ali Libana. „Vsi gredo v Rim, da vidijo papeža, on pa je prišel k nam,“ pravi Jocelyne Abi Rizk, 60-letna kristjanka iz Metna, čustvena do solz. „To je največje blagoslov. In morda zadnja priložnost za Liban.“
Tudi tukaj besede, izrečene v zadnjih dneh, dobijo drugo dimenzijo.
„Obstajajo besede iz izjemne globine, ki so jih izrekli papež in predsednik države... a Libanoncevi jih razumejo v skladu z mentalnim habitusom preteklosti, ne da bi jih razumeli v njihovi uporabnosti. Potrebujemo temeljito revizijo naših političnih vedenj,“ trdi profesor Antoine Messarra, nosilec UNESCO-ve katedre za primerjalne študije religij, mediacijo in dialog na Univerzi svetega Jožefa v Beirutu.
Na ulicah: krhka, a deljena upanja
V središču mesta, na trgu mučenikov, simbolu nacionalnega spomina, se priprave na medreligijski sestanek že zbirajo predstavnike 18 verskih skupnosti v deželi. A pred uradniki so to anonimni, ki dajejo ton. Charbel Salameh, 44-letnik, ki je prišel s svojimi otroki, povzema to razpoloženje:
„Moramo se združiti. Papež je to razumel. Odgovorni so to razumeli. Mi, Libanoncevi, moramo to sprejeti.“ Govori počasi, kot da se želi prepričati sam. „To je naša edina pot za preživetje.“
Ob njem mu odgovori muslimanka: „Danes nismo več kristjani ali muslimani. Smo samo Libanoncevi, zbrani, da povemo, da imamo dovolj.“
V Beirutu, v kavarni Hamra, trgovinah Achrafieh ali v uličicah južnega predmestja, se ponavlja enaka zgodba. Obisk papeža, ob soočenju z deželo, raztrgano zaradi šestih let gospodarskega kolapsa, množične imigracije iz Sirije in Palestine ter ponovnih bombardiranj, se doživlja kot premor, kjer ponovno skupaj dihamo.
Politični govor... a predvsem človeški
V palači Baabda se Leon XIV sreča z Josephom Aounom, kristjanskim predsednikom dežele, ki je postala večinoma muslimanska. Podobe so solemnne: himne, rdeča preproga, kruh in voda, ki ju ponujata dva otroka v tradicionalnih oblačilih, 400 izbranih gostov. A besede papeža so tiste, ki so zaznamovale: „Mir ni beseda, temveč poklic.“
Ne geopolitični govor. Ne obsodba. Ne usklajevanje. Leon XIV vztraja pri pogumu tistih, ki ostajajo, tistih, ki niso emigrirali, tistih, ki še naprej verjamejo „da je spravljeni Liban mogoč“.
Predsednik libanonske republike, Joseph Aoun, mu odgovarja: „Ohranitev Libana, edinstvenega modela sobivanja, je dolžnost za človeštvo.“
Beseda, ki močno odmeva v deželi, kjer že desetletja ne objavljajo več statističnih podatkov o verovanjih, saj je tema eksplozivna.
„Smo v nasprotju z aktualnimi razvoji v svetu... Potrebujemo okrepiti našo imunost, in predvsem premisliti naše politične obnašanje. Mi smo krivi za to, kar se je zgodilo v Libanu.“ obžaluje prof. Messarra
Na terenu: bratstvo pred politiko
Močna podoba dneva ostaja slika papeškega konvoja, ki prečka južno predmestje Beiruta, le teden dni po izraelskem napadu, ki je ubil vojaškega vodjo Hezbollaha. Scena, ki se je zdela nepredstavljiva še pred nekaj meseci: šiitska množica ploska ameriškemu papežu, medtem ko kristjani ob strani nosijo libanonsko zastavo. Na balkonih snemajo ženske v hidžabih; v uličicah mahajo muslimanski otroci z zastavami Vatikana; na pločnikih stojijo maronitski duhovniki ob družinah šiitev. Med Rimom in Beirutom vezi ne nastajajo iz protokola. Pridejo od daleč. Zelo daleč. In na ta dan zgodovinskega obiska so postale bolj vidne kot kdajkoli prej.
„To je Liban. Ne to, kar vidimo na novicah,“ pravi mladenič iz soseske, s polovičnim nasmehom.
Premor, a tudi opomin
Obisk Leona XIV ne odpravi izraelskih bombardiranj, gospodarske krize, političnih delitev, niti demografske krvavitve.
Ampak v 48 urah so Libanoncevi doživeli izkušnjo, ki spominja, zakaj ta dežela fascinira svet: to krhko, kaotično, a resnično sobivanje.
„Nobena tuja država noče več neposredno posegati v Liban... Zdaj se moramo zanašati nase. Liban ima izjemno priložnost, da končno računa na nas same in da se ukvarja s samokritiko,“ zaključuje prof. Messarra.
Papež tega ni izrekel neposredno, a njegova sporočila so jasna: Liban ni obsojen. Je utrujen. In preživel bo le, če bo enoten. Na ulicah, onkraj sloganov in dežja, so Libanoncevi skupaj odgovorili. Kot da so se prvič po dolgem času odločili, da vera, domovina in prihodnost ne pripadajo eni sami skupnosti, temveč vsem.
