V svetu umetnosti in umetnikov je Miquel Barcelò znan vsem! A to verjetno ne velja za vse, ki ne plavajo v tem majhnem svetu s strogo določenimi pravili in uveljavljenimi znaki prepoznavnosti, ki se zdijo samoumevni.
Figurica sodobne ustvarjalnosti, Barcelò, kot njegov prijatelj Mariscal, se pojavi v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v Barceloni in hitro postane prepoznaven na mednarodni sceni. Pritegne pozornost slavnega galerista iz New Yorka, Lea Castellija, in bi lahko sledil poti nove mednarodne zvezde sveta umetnosti. Izbere povsem drugačno pot in se odloči, da se preseli v Afriko.
„V Gao me je takoj očaralo. Vse je tako radikalno. In lepota reke. Avto je bil poln barv, pigmentov, modrih, rdečih, črnih, belih, imel sem dvajset sedem let, to je bilo čiščenje duha in vsega. Nato, ko sem prispel v deželo Dogon, je to bila razodetje.“ Tako Barcelò pripoveduje v svoji mojstrski knjigi „De la vida mia[1]“, o svojem iniciacijskem srečanju z afriškim svetom.
Prihaja z Majorke in je globoko vpisan v notranjost te zemlje in tega morja, v tem središču sveta, Sredozemlju, ki ga ne ločuje od afriškega sveta, zlasti od dežele Dogon. Prav tam se je znašel, kjer se njegova ustvarjalna sok ne razprši v prazne poskuse, internacionalizirane, v umetnost, ki je umetna in izdelana, dobra za prodajo v velikih galerijah po vsem svetu. Izkopava svojo lastno edinstvenost, ki prihaja z Majorke, in raziskuje celoten morski univerzum, z eksplozivno radostjo, s skupno efervescenco.
Skoraj lahko začutimo okus ježkov ali dih murenskih eels v njegovih platnih, v njegovi jubilantni zmesi, v njegovih odločnih in suverenih potezah. Svet morja prihaja do nas, v njegovih vrtincih, v vseh njegovih odhodih in vrnitvah, ki pričajo o resnični strasti do potapljanja in intimnem poznavanju morskega in podmorskega sveta.
Poseben človek
Barcelò je poseben človek, dela po svoje in nihče mu ne more vsiliti ničesar! Ustvarja svojo pot in ga ne zanima, kaj bi bilo treba narediti ali ne. Nič mu ni mar za zadržan pogled sveta kritike, ki ga želi ujeti v kategorije, ki niso njegove in v katere se nikoli ne pusti ujeti. Napreduje, odločno. Zagrabi emblematične ali „uradne“ kraje, kot je kupola palače Združenih narodov v Ženevi, kjer ponovno izumlja nebo, posuto s slikarsko snovjo, ki pušča brez besed, saj prekipeva od ustvarjalne energije.
Pri Barcelòju je pogosto prisoten presežek, prekipeva, presega ali obrača ustaljen red. A hkrati ima tudi ogromno spoštovanje do svetih krajev, kar dokazuje njegova bliskovita intervencija v katedrali Palma de Mallorca. Ustvari nekakšno inspirirano votlino, katere stene so naseljene z vsem morskim svetom, smo na otoku, kjer se milost pojavi iz zemeljskih potresov in ne z opustitvijo mesa sveta, njegove občutljive lepote. Nebo in zemlja se pogovarjata, se odmevata, slišimo njune svete šepete.
Ni pozabe na svet, bega v nedostopne limbe ali zavračanja bivanja v našem času, takšnem, kot je. Ostaja navdihnjena prisotnost in vsa moč, transfigurirana, ki odpira vsakemu in vsem pot proti nebu, iz tal, ki se zdi, da vibrira. „Ta freska je kot ustvarjanje sveta, z vsemi ribami in vsemi plodovi sveta. Hotel sem, da motivi dela nastanejo iz gline, religiozen, skoraj biblijski, gib.“, opazuje v „De la vida mía“, in dodaja: „Hotel sem, da je vse novo, zato sem želel vsak dan narediti nekaj, česar še nikoli nisem naredil.“
V iskanju novih izkušenj
Barcelò se vpisuje v genealogijo, ki je najprej in predvsem njegova, iz Majorke. Tam se srečuje z drugim velikim umetnikom z Majorke, Joanom Miròjem, ki ga priznava, opazuje, se nanj navdihuje in se nato od njega oddaljuje. Picasso je v pokrajini njegove umetnosti, toda zakaj ga vedno primerjati s tem človekom tisočih življenj, s tem ogrom, ki je danes tako obsojen zaradi svojih običajev, in s konvencionalnim diskurzom, ki bi rad odpravil genij umetnika?
Barcelò je tak, kot je, ne potrebuje slavnih prednikov, da bi v celoti obstajal in se uveljavil za to, kar je, skozi to, kar ustvarja.
Iska nove izkušnje, prečkanje vseh meja ustvarjalnosti, kot med svojo predstavo na festivalu v Avignonu leta 2006, s plesalcem in koreografom Josephom Nadjem, kjer ustvarja Paso Doble.
Stena gline, ki jo gradi in raztrga, ujet v snov, ki jo oblikuje s celim svojim telesom. Očaranje! Ali kako biti pretresen, do svojih globin, z izumljanjem novih oblik in ponovnim dvigovanjem tistega, kar prihaja iz najgloblje, iz arhaičnega. Iz sveta jam, ki ga tako občuduje, kjer „nekaj, kar počasi izhaja iz teme, slika, ki se pojavi, je slika samega življenja. Vidiš, da v umetnosti ni napredka, umetnost je vedno umetnost, umetnost je tam, ker jo potrebujemo, ne moremo brez nje obstajati, ne glede na čas.“
Ta umetnost Barcelòja prihaja iz Sredozemlja, iz njegove ustvarjalne efervescence, iz njegovega zavračanja soglašanja z edino dediščino preteklosti, ne da bi se je kdaj odpovedal. To je umetnost, ki prečka vse meje in išče svoj delež univerzalnosti. Najde pot za „Universaliser[2]“, kot nas vabi filozof Souleymane Bachir Diagne, iz Afrike, s katero se Barcelò nikoli ni ločil. Tam je, ki obteži njegov pogled in vzpostavi povezave, žive, med vsemi našimi obalami.
Še ena aktualnost, po Palmi de Mallorca, Barcelò ponovno povezuje s časom katedral. Namreč, bil je izbran kot eden sodobnih umetnikov, ki naj bi ustvaril delo za Notre Dame de Paris. Tapiserija, katere oblike bo zasnoval in ki jo bo izdelala Manufactura des Gobelins.
Barcelò, še in še!
[1] Miquel Barceló, De la vida mía, Mercure de France, 2023, 260p, 35 evrov
[2] Souleymane Bachir Diagne, Universaliser. L’humanité par les moyens de l’humanité, Albin Michel, 2024, 178p, 19,90 evrov
Za nadaljnje raziskovanje, nekaj knjig:
Dore Ashton, Miquel Barceló, na poti, Actes Sud, 2013, 35 evrov
Miquel Barceló, Sol Y Sombra, Actes Sud, BNF in Muzej Picasso, 2016, 29 evrov
Portret Miquela Barcelòja kot umetnika parietal, Gallimard/Collection Lambert Avignon, 37 evrov
Miquel Barceló, Mapamundi, Fundacija Maeght, 2002
Fotografija na naslovnici: 1994_L’Alatxa_30x23,5cm_©Miquel Barceló_Photo_André-Morin_Collection de l'artiste