Resničnost Korfuja je danes, da je otok, ki ga je prevzel, če ne celo zasedel, turizem v Sredozemlju. Težko je najti svoje mesto kot sprehajalec, ali bolje, kot popotnik, ki išče nepričakovano, določen okus po drugem in užitek v presenečenju, če ne celo v šoku. Ostaja možnost, da se odpravimo po stranskih poteh, začenši z literaturo in pisatelji.
Na obali starega mesta Korfu, ki jo najpogosteje obiskujejo turisti, kjer se nedaleč od tod vidijo plavajoče zgradbe velikih križark, stoji hiša, obrnjena proti morju, ki pa je zelo malo obiskovana. Ta hiša predstavlja eno od stalnic ali temeljev sodobne Grčije, te narode, ki je bila ponovno izumljena v 19. stoletju. Gre za hišo/muzej pesnika Dyonisosa Solomosa. Zadnje bivališče pevca sodobne Grčije, avtorja znamenitega « Himna svobode », ki navdihuje in izraža nacionalno himno neodvisne Grčije.
Vznikla iz med kostmi
Helenov — svete kosti,
In hrabra kot prej
Pozdrav, oh pozdrav, svoboda!
Sveta se odvija, spodaj, v neprekinjenem toku, po ulici Arseniou, on pa ostaja v tej hiši, ki se dotika Jonskega morja, kjer je bival med leti 1832 in 1857. Izvira z otoka Zante, izobražen v Italiji, jeziku svojih prvih literarnih besedil, Solomos je glas grškega bitja. Ne v čistem jeziku, ki ga zavrača, ker pozablja ali zaničuje ljudske govore, ne, to je jezik, ki nosi dih, globoko željo po ponovnem povezovanju s tem, kar je prišlo iz antične Grčije, ne da bi jo kdaj zamrznili v mitološkem modelu, ki ne obstaja več. Ta « Himna svobodi », ki jo je napisal Solomos in jo je skomponiral Nikolaos Chalikiopoulos Mantzaros, lahko trenutno odkrijemo v rokopisu v Mestni galeriji Korfu, ki je v visečem vrtu, ob vznožju beneške trdnjave, ki dominira nad starim mestom.
Tako v središču Korfuja, ki ga obiskuje množica turistov, opremljenih s telefoni, ki fotografirajo v številnih selfijih, Solomos bdije z dobrohotnim in pozornim očesom nad tem, kar predstavlja trajnost naroda. Njegov jezik, njegova literatura in njegov spev, ki oblikujejo toliko simbolov - symbolon - dobesedno, kar drži skupaj. Njegova poezija sestavlja in izraža nekaj kot lastno, živahno mesto besede v Mestu, ki ustanavlja ali proizvaja Nas, po grško. Da bi podali primer in poskusili primerjavo, bi bilo to za Francoza nekaj podobnega poeziji Victorja Hugoja ali « Svoboda, ki vodi ljudstvo », ta ikonična slika Delacroixa, ki nam daje podobo, ikono ali simbol Republike. To je nedvomno tisto, kar Solomos predstavlja v zgodovini sodobne Grčije.
On je tam, na Korfu, na ulici Arseniou, dovolj je, da naredite korak na stran in se ustavite v njegovi hiši, da ga obiščete in bolje spoznate, kaj predstavlja.
Georges Séféris, še en velik grški pesnik, se v tem ni zmotil. Na konferenci, ki jo je imel na Švedski akademiji 11. decembra 1963, ob podelitvi svoje Nobelove nagrade za literaturo, poudarja, kako je pesnik, rojen na otoku Zante, nosilec tistega, kar imenuje « demon absolutnega » in natančno pojasnjuje:
« Solomos je nedvomno avtor « Himne svobodi », katerih prvi verzi predstavljajo našo nacionalno himno, in drugih pesmi, ki so bile postavljene na glasbo in obsežno peti v prejšnjem stoletju. Vendar pa njegovo dediščino ne šteje le zaradi tega; gre za to, kar je znal začrtati, na način, ki ga je njegovo čas dopuščalo, pot, ki jo je morala ubrati grška izraznost. [1]»
Zakaj ne bi sledili tem stranskim potkam na Korfu? Srečati enega od očetov sodobne grške poezije in literature ter subvertirati klišeje ali ustaljene ideje, ki obremenjujejo pogled na grški svet in na ta otok neizmerne lepote. Še vedno obstajajo divji, nebetonirani kraji na tem velikem Jonskem otoku, ki se ponujajo radovednim obiskovalcem. In druge stranske poti, kot je na primer ta trajekt, da greste le malo naprej, v Albanijo, v majhno pristaniško mesto Sarandë. Drug svet tako blizu, na koncu tega vzporednega Sredozemlja, ki ga tvori Jadransko morje...
[1] Georges Séféris, Nekaj točk sodobne grške tradicije, Izdaja AIORA, dvojezično, 2016, str. 31
Foto naslovnice: Thierry Fabre