V Maroku beseda kasbah, ki se nanaša na staro zgodovinsko središče mesta, izhaja iz izraza ksab, ki označuje rastlino, znano v Franciji pod imenom kanne de Provence… Nekdaj uporabljena v Marseillu in Tangerju za gradnjo hiš, se danes ta rastlina obdeluje le še v Maroku. O njenem uporabi, ki spremlja zgodovino ljudi.
Večer pada na četrt Tanja Balia, ki se nahaja nekaj kilometrov od središča Tangerja, maročnega mesta na stičišču Atlantika in Sredozemskega morja. Ob strani majhne ceste, ki vodi proti višjim četrtem, ki presegajo Gibraltarsko ožino, nekaj koč, zgrajenih iz trstike, skriva svetilke, stole, košare in mize različnih oblik in velikosti. Salmane, 18 let in kapa obrnjena nazaj, nas pozdravi na vhodu ene izmed njih. Njegov dedek, Mohamed, je prvi začel obdelovati trstiko v Tangerju v 70-ih letih prejšnjega stoletja. Njegova delavnica, takrat bližje središču mesta, se je v 2000-ih letih oddaljila ob gradnji nove železniške postaje. Ta nova lokacija v Tanja Balia je prav tako začasna. „Država ne mara podobe, ki jo lahko prenaša to delo, tisto koč iz trstike, ki so preblizu turističnemu središču. Zato bi nas lahko še bolj odrinila,” pojasnjuje Salmane, ki obdeluje trstiko skupaj s svojim očetom in strici.
Rastlina, ki sledi ljudem
Poklic kočarja pa obstaja že desetletja. „Kanne de Provence ima nekoliko posebno ekologijo,” pojasnjuje Dalida Ladjal, članica kolektiva pohodnikov-in zbiralcev SAFI. „Njeni cvetovi so sterilni in se skoraj ne razmnožujejo razen s širjenjem kosa rizoma. Torej je to rastlina, ki je spremljala ljudi pri njihovem naseljevanju. Ti so, ko so odnesli malo trstike, omogočili njeno širjenje.” Iz Marseilla, ta skupina umetnikov-botanikov-pohodnikov je krenila proti Tangerju, da bi govorila o tej posebni vrsti, katere zibelka se nahaja v Maroku. „Trstika je temeljna rastlina mediteranskih kultur,” nadaljuje Dalida. „Iz nje delamo vse: senčnike, kalame za pisanje, pa tudi hiše, saj ime kasbah izhaja iz te rastline.” V Tangerju jo najdemo tudi v senčnikih in ograjah okoli polj in hiš… Kočarji jo pridobivajo na zemljiščih lastnikov za plačilo, nato pa jo prinesejo v delavnico, da jo obdelajo s posebnimi orodji. Njena nizka genska variabilnost omogoča obrtnikom, da obdelujejo isto rastlino skoraj povsod okoli Sredozemskega morja.
Kljub temu pa uporaba ni enaka na obeh bregovih. „Tukaj vidimo, da se trstike redno obrezuje in da nimamo težav s staranjem trstičarjev,” pojasnjuje Dalida. „Medtem ko v Marseillu, kjer smo popolnoma izgubili umetnost obrezovanja te rastline, ta razrašča, stara, suši, pada v reke in ustvarja zamaške.” Mestna občina zato uvaja ogromne ukrepe — velika naprava za izkopavanje obrežja, drobilnik, nato pa ponjava — da se znebi obrežij rek, kar stane skoraj 300 evrov na m2. „Nepotrebni strošek, ki bi popolnoma izginil z malo izkoriščanja trstike,” zaključi Dalida, ki poziva k ponovni vrednosti dela te rastline in njeni zaščiti tam, kjer še obstaja.
Poklic v upadu?
Na severu Maroka, med zbiralci, prevozniki in obrtniki, je celoten ekosistem, ki živi okoli obrezovanja trstike. Po besedah Salmana, katere družina živi od kočarstva, se stroški prevoza v zadnjih letih povečujejo. Poleti se plastika v obliki dolgih slamic prav tako uvaža iz Casablance, zelo iskana zaradi nizkih stroškov, na račun trstike. Družina Salmane se prav tako boji, da jih bo država znova nekoliko bolj odrinila in da se bodo morali oddaljiti od krajev, kjer zbirajo trstiko, kot tudi od strank. In kot opozarja Dalida, „če kočarji izginejo, bo celoten ekosistem rek na koncu stal neverjetno veliko denarja [mestni].” Salmane pa danes hodi po stopinjah svojih prednikov in razmišlja o odprtju lastne delavnice. Vendar ne izključuje, da bi se, če se delovni pogoji postanejo pretežki, kasneje usmeril v drug poklic.
Foto v uvodu: Delo s trstiko de Provence v Tanja Balia, četrt v Tangerju (ksab v maročanskem arabščini) © Adèle Arusi