Podnebne spremembe preoblikujejo vodni cikel in povečujejo pomanjkanje sladke vode. V luči te planetarne krize ekolog Karl Matthias Wantzen zagovarja, v seriji člankov, objavljenih v 22-med, “kulturo rek”. V njej zagovarja politično in etično prenovo, ki temelji na skupni odgovornosti, navdihu iz starih kultur in sodelovanju med območji Juga in Sever.
Ta članek je povzetek 3 intervjujev med znanstveniki, objavljenih v 22-med maja 2024. Dialog med Bernardom Mosséjem, znanstvenim vodjem Neede Méditerranée, in Karlom Matthiasom Wantzenom, profesorjem na fakulteti v Strasbourgu, ki vodi UNESCO stol, “Reke in dediščina”, ter vodi interdisciplinarni stol “Voda in trajnost” za trinacionalno univerzitetno partnerstvo “EUCOR - Evropski kampus”. Ti intervjuji so na voljo TUKAJ v 11 jezikih, ki se uporabljajo na spletni strani.
Voda, tako kot nafta v preteklosti, postaja vir naraščajočih napetosti med kmetijskimi, urbanimi in industrijskimi potrebami. Podnebne spremembe povečujejo pritisk: nepravilne padavine, suhe reke, prekomerno izkoriščene podzemne vode, ekstremne suše in nenadne poplave oblikujejo novo geografijo pomanjkanja. “Soočamo se s začaranim krogom: bolj ko postaja vir redek, bolj smo požrešni,” ugotavlja Karl Matthias Wantzen.
Življenjski vir, ki je vse bolj sporen
Planetarni hidrološki sistem je globoko spremenjen zaradi stoletij politik upravljanja, ki so prekinile ravnotežje. “Le tretjina velikih rek še lahko prosto teče,” opozarja ekolog. Neprepustnost tal, uničenje mokrišč, masovno krčenje gozdov na izvorih porečij in fragmentacija vodotokov zaradi jezov so prekinili naravne cikle. “Presegli smo prag. Katastrofa včasih preseže človeško življenje: škoda postane nepopravljiva na ravni več generacij.” Da bi odgovoril na naraščajoče napetosti, Karl Matthias Wantzen predlaga, da “rekam damo središče ozemlja”. To je srž njegovega koncepta “kulture rek”: organizirati upravljanje vode ne več po političnih razdelitvah, temveč po porečjih, ki se preoblikujejo v “hidrotorije”, te “porečja odgovornosti”, kjer so interesi prebivalcev strukturno povezani.
“Reke prečkajo več ozemelj, ljudje pa oblikujejo meje, ki fragmentirajo njihovo upravljanje. To je zgodovinska napaka,” pojasnjuje. Po njegovem mnenju lahko le deljena, dogovorjena uprava med vsemi akterji v porečju zagotovi trajnost vira. Tako kot sodelovanje čezmejno ob Renu, ki se je začelo po kemični onesnažitvi leta 1986, lahko te zavezništva nastanejo — pogosto po tragedijah. “Pogosto je katastrofa sprožilec skupnosti usode.”
Sever se mora učiti od Juga
Druga sprememba, ki se odvija, je “mediteranizacija” Severne Evrope. Suše, požari, silovite padavine in izsušene reke niso več le značilnost južnih držav. “Posebni dogodki postajajo redni. Normalnost se spreminja.” Po Wantzenovem mnenju se morajo severna območja navdihovati z zmernih praks, ki so se razvile v mediteranskih regijah: razumen uporaba, revitalizacija mokrišč, opustitev neprimernih kultur itd.
“Ne gojiti jagod pozimi v Maroku za evropske trge, je tudi vprašanje ekološke dostojnosti.” Opozarja na “hidrovore” porabo, kjer se voda izvozi preko kmetijskih proizvodov, medtem ko se suša ustali. “To je absurdno: počasi prodajamo svojo prihodnost.”
Etika za ponovno pridobitev zaupanja
Toda poleg tehničnih ali institucionalnih rešitev Wantzen poziva k “novi (stari) etiki”. Gre za to, da naravo obravnavamo kot partnerja in ne kot skladišče virov. “V naše sedanje odločitve moramo vključiti prihodnost, razširiti našo sočutje na živa bitja in ekosisteme.”
Brež ne da bi padli v duhovnost, predlaga prepletanje znanstvenega znanja in tradicionalne modrosti. “Poslušati petje ribičev reke Senegal pomeni dolgoročno razumeti hidrologijo reke.” Zavzema se za participativne naprave, living labs, kjer znanstveniki, državljani in odločevalci skupaj preizkušajo reproducibilne rešitve. “Zapravljali smo veliko časa, da smo ponavljali iste napake. Treba je prenašati in sodelovati.”
“Spremeniti je treba zdaj”
Ob soočenju z nujnostjo je Karl Matthias Wantzen odločen: “Ne moremo se zadovoljiti s tem, da rečemo, da je treba bolje izobraziti mlade, da bodo delali bolje. Ukrepati je treba zdaj.” Ekološka kriza zahteva radikalno spremembo praks, prioritet in pogleda na vodo. In ta sprememba se lahko zgodi le z mobilizacijo vseh ravni: od lokalne reke do sodelovanja Sever-Jug, od državljana do znanstvenika, od posameznega dejanja do načrtovanja ozemlja.
Fotografija v uvodu: ne gojiti jagod pozimi v Maroku je tudi vprašanje ekološke dostojnosti © Nur - Pexel