Kdo še pozna in bere Ivo Andrića ? Močan pisatelj, ki prihaja iz nekdanje Jugoslavije, Nobelov nagrajenec za književnost leta 1961, raziskuje subtilne meje Balkana in išče, v soočenju z vsem, kar nas ločuje, nenehno znova odkrivati, kar nas povezuje… Stil kot subtilna umetnost pripovedovanja dela Ivo Andrića redkega pisatelja, ki bi ga bilo skrajni čas postaviti na pravo mesto, ki mu pripada.
Prihajajoč iz Bosne, je Ivo Andrić poskušal raziskati svetove, ki se prepletajo, religije, ki sobivajo in se soočajo, dolge zgodovine imperijev, začenši z Osmanskim imperijem, ki so v teh krajih pustili plasti časa, načine bivanja in življenja na svetu, ki so pogosto nasprotni.
Prihod francoskega imperija, napoleonskega, do Travnika, soočen z avstro-ogrsko monarhijo, ki jo opisuje v svoji znani Kroniki iz Travnika, medtem ko ostaja vpliv osmanske oblasti, priča o umetnosti pripovedovanja, ki nam razkriva skrivnosti teh kompleksnih družb.
Hvala peresu Iva Andrića smo takoj tam, kjer se prepleta življenje vsakega posameznika, kjer je red časa nenadoma prekinjen s temi "tujci", ki se gibljejo, ki imajo "načrte" za polepšanje ali preoblikovanje mesta, za pretrese tradicionalnih načinov življenja, ponavljajočih se, ritualiziranih.
Njegovo mojstrovino - Most na Drini - nam daje idejo, kot redko katera knjiga v zgodovini književnosti. Prikazuje nam mero šoka, ki ga je lahko predstavljala "evropska modernost", ali kar se je tako predstavljalo, med temi družbami, ki so živele v ritmu, v katerem teče Drina, v povsem drugačnem socialnem času. Z prihodom avstro-ogrske vojske, vse do bregov Drine, se svet prevrne:
„Bili so Čehi, Poljaki, Hrvati, Madžari in Nemci.
Sprva se je zdelo, da so tam slučajno, po kapricah vetra, in da so prišli živeti tukaj začasno, da bi bolj ali manj delili z nami način, kako smo vedno živeli v teh krajih, kot da bi civilne oblasti morale podaljšati okupacijo, ki jo je začela vojska. Vendar pa je od meseca do meseca naraščalo število teh tujcev. Tisto, kar je najbolj presenetilo ljudi v mestu in jih hkrati napolnilo s presenečenjem in nezaupanjem, ni bilo toliko njihovo število, kot njihovi nerazumljivi in neskončni načrti, preobilna aktivnost in vztrajnost, ki so jo izkazovali pri izvajanju nalog, ki so jih prevzeli. Ti tujci nikoli niso prenehali delati in niso dovolili nikomur, da bi si vzel trenutek počitka; zdelo se je, da so odločeni, da v svojo mrežo - nevidno, a vedno bolj zaznavno - zakonov, uredb in pravil ujamejo celotno življenje, ljudi, živali in predmete, ter vse premikajo in preoblikujejo okoli sebe, tako zunanji videz mesta kot tudi navade in običaje ljudi, od zibke do groba. Vse to so počeli mirno in brez veliko govora, brez uporabe nasilja ali provokacij, tako da ni bilo čemu opirati. Ko so se srečali z nerazumevanjem ali zadržki, so se takoj ustavili, se posvetovali nekje, ne da bi jih videli, spremenili le cilj ali način dela, a so kljub temu dosegli svoje cilje. Merili so zapuščena zemljišča, označevali drevesa v gozdu, pregledovali stranišča in kanale, preučevali zobe konj in krav, preverjali teže in mere, se pozanimali o boleznih, ki so pestile ljudstvo, o številu in starosti sadnih dreves, o pasmah ovac ali perutnine. (Zdel se je, da so se zabavali, saj se je zdelo, da je to, kar so počeli, nerazumljivo, nerealno in malo resno v očeh ljudi.) Potem pa je vse, kar je bilo storjeno s tolikšno vnemo in prizadevanjem, izginilo, ne da bi vedeli kam, se je zdelo, da za vedno izgine, ne da bi pustilo najmanjši sledi. A nekaj mesecev kasneje, in pogosto celo leto po tem, ko je bila stvar popolnoma pozabljena, smo nenadoma odkrili smisel vse te dejavnosti, na videz brezsmiselne in že padle v pozabo: odgovorni za četrti so bili povabljeni v palačo in so jim sporočili novo uredbo o sečnji gozdov, boju proti tifusu, trgovini s sadjem in pecivom, ali pa o obveznih potrdilih za živino. In tako je vsak dan prišla nova uredba. In z vsako uredbo je bila človeku kot posamezniku naložena več omejitev in zavez, medtem ko se je kolektivno življenje prebivalcev mesta in vasi razvijalo, se strukturiralo in organiziralo.
Ampak v hišah, pri Srbih kot pri muslimanih, se ni nič spremenilo. Živeli so, delali, zabavali se na način, kot so to počeli nekoč. Mesili so kruh...
...v skrinji, pražili kavo v dimniku, parili perilo v vedrih in ga prali v "pranju", ki je razjedalo in razpokalo roke žensk; tkali in vezeni so na bobnih in statvah. Ostali so zvesti starim običajem med slavo, prazniki in porokami, medtem ko so redko, s šepetom, kot nekaj neverjetnega in oddaljenega, omenjali nove navade, ki so jih uvedli tujci. Na kratko, delali in živeli so, kot so vedno delali in kot bi delali še v večini hiš petnajst ali dvajset let po začetku okupacije. »
Ivo Andrić je pisatelj za vse čase. Brati in ponovno brati nenehno, da bi odkrili in bolje razumeli ta svet, njegov svet, katerega epicenter je bila Bosna, tam, kjer se je "Velika igra" imperijev soočila. Tam, kjer pa ostajajo prehodi, mostovi, ki nas povezujejo, kljub mnogim oblastem, ki se trudijo postaviti zidove.
V svetli posvetitvi k francoskemu izdanju Most na Drini Predrag Matvejevitch poudarja, kako "Andrić spominja na modreca z Vzhoda, ki se ne ukvarja z gradnjo, temveč preprosto išče, da bi prenesel svojo modrost". Ivo Andrić, ali umetnost pripovedovanja in pripovedovanja.
In za nadaljnje raziskovanje:
Most na Drini, preveden iz srbščine in hrvaščine s strani Pascale Delpech, založba Belfond, 1994
Kronika iz Travnika, prav tako prevajalka, Zmaj s perjem, 2011
Prekleta dvorišča, prav tako prevajalka, Založbe Noir sur Blanc, 2025
Foto na naslovnici: Statua Iva Andrića pred muzejem, ki mu je posvečen v Beogradu ©Alex333e
Thierry Fabre
Ustanovitelj srečanj Averroèsa v Marseilleju.
Pisatelj, raziskovalec in komisar razstav. Vodil je revijo La pensée de midi, zbirko BLEU pri založbi Actes-Sud in programiranje Mucema. Ustvaril je program Sredozemlje Inštituta za napredne študije Univerze v Aix-Marseilleu.
Prevzema uredniško odgovornost.