Bogate z biotsko raznovrstnostjo, sredozemske gozdove Libana ogroža nevarnost. Inovativna rešitev, asistirana migracija vrst, bi jim lahko ponudila prihodnost. Ta znanstveni postopek, ki je še vedno v razvoju v regiji, združuje ohranjanje in prilagoditev za zaščito teh naravnih zakladov, hkrati pa se spopada z ekološkimi izzivi 21ᵉ stoletja.
Liban, kot preostali del sredozemskega bazena, se sooča z brezprecedenčno ekološko krizo. Podnebne spremembe, ki jih še dodatno poslabšajo antropogene pritiske, kot so deforestacija in urbanizacija, potiskajo gozdne ekosisteme do njihovih meja. Obetavna rešitev, ki temelji na nedavnih znanstvenih napredkih, bi lahko obrnila trend: asistirana migracija gozdnih vrst. Ta postopek, ki je še v raziskovalni fazi v regiji, si prizadeva zaščititi ekosisteme, hkrati pa predvideti učinke podnebnih sprememb.
Sredozemski gozdovi: zaklad v nevarnosti
Sredozemski gozdovi Libana so dom bogati biotski raznovrstnosti, z 8,7% endemičnih vrst, kot sta Kotschyjev hrast (Quercus kotschyana) in libanonski ciklamen (Cyclamen libanoticum)... Ti gozdovi igrajo ključno vlogo pri stabilizaciji tal, uravnavanju hidrološkega cikla, zajemanju ogljika in ohranjanju mikroklimatskih razmer v regijah.
Vendar pa podnebne spremembe že vplivajo na te ekosisteme. Dolgotrajni vročinski valovi, nepravilne padavine in daljša sušna obdobja povzročajo naraščajoč vodni stres, kar zmanjšuje sposobnost dreves za razmnoževanje in rast. Študija, objavljena na Global Forest Watch, kaže, da je Liban v letu 2023 imel 480 hektarjev manj naravnih gozdov kot leta 2010.
Gozdne vrste se težko prilagajajo hitrim spremembam podnebja. Če ne bodo sprejeti ukrepi, bi to lahko povzročilo lokalno izumrtje vrst, ki se ne morejo hitro prilagoditi.
Obetavna rešitev
Zato je pomembna asistirana migracija. Ta ekološka upravljalska tehnika vključuje namerno premikanje rastlinskih vrst v regije, kjer bodo prihodnje podnebne razmere bolj primerne za njihovo preživetje. Ima številne prednosti, ki daleč presegajo ohranjanje vrst. Z okrepitvijo gozdne pokritosti namreč prispeva k zmanjšanju naravnih tveganj, kot sta erozija in poplave, hkrati pa igra ključno vlogo pri zajemanju ogljika in boju proti podnebnim spremembam. Poleg tega, z vključevanjem lokalnih skupnosti, ti projekti spodbujajo gospodarski razvoj in krepijo občutek pripadnosti okolju.
V nasprotju z naravno regeneracijo, ki temelji na spontani migraciji vrst preko semen in cvetnega prahu, asistirana migracija temelji na človeški intervenciji. To omogoča obvladovanje geografskih ali časovnih ovir, kot so gorske verige ali počasnost naravnih procesov.
Obnova gozdov na sušnih pobočjih Mont Libana
ONG Jouzour Loubnan je zagnal več projektov za obnovo sušnih regij Mont Libana. Na podlagi študij laboratorija za ohranjanje in kalitev semen na Fakulteti za znanosti Univerze svetega Jožefa v Beirutu so strokovnjaki uspeli napovedati, kje se bodo čez nekaj let razvijale nekatere drevesne vrste. Z uporabo računalniških modelov in znanstvenih podatkov so cedra, brin, smreka in bor naselili sušna pobočja Mont Libana. Sadike so obdelane s mikoriznimi glivami (glive, ki se povezujejo z koreninami rastlin za izboljšanje absorpcije hranil), da bi izboljšali njihov preživetveni delež. Ta tehnika povečuje preživetje za 35 % v primerjavi s tradicionalnimi metodami.
Več izoliranih pobud preizkuša to tehniko tudi v drugih regijah Libana, kot sta Akkar (Severni Liban) in Bekaa.
Znanstveni in logistični izzivi
Asistirana migracija se sooča z več ovirami. Finančne omejitve predstavljajo glavni izziv, saj so potrebne znatne naložbe za njihovo izvajanje in dolgoročno spremljanje.
Ta metoda, če jo podpirajo trdne raziskave in trajnostne politike, bi lahko služila kot model za druge sredozemske regije, ki se soočajo s podobnimi izzivi.
Libanski gozdovi niso le dediščina preteklosti, temveč tudi živi laboratorij za rešitve prihodnosti. Z redizajniranjem svoje prihodnosti država hkrati postavlja bolj trajnostno pot za sobivanje med človekom in naravo.
Foto v uvodu: Gozd mladih cedrov v regiji Ehmej (Mont Liban)© Edward Sfeir