Preko svojih performansov, Ridhà Dhīb, francosko-tunisijski umetnik, tke občutljivo geografijo, kjer se Evropa povezuje z Magrebom in kjer vsaka meja postane izkušnja, ki jo doživimo. Njegovo delo ni predstava: izkuša se v koraku, v počasnosti, v vztrajnosti telesa, ki postane spomin in odpor. Bivanje na pragu je zanj raztrgati in ponovno zašiti hkrati, izpostaviti tisto, kar zgodovina izbriše, in dati glas odsotnim.
Indeksacija: Knjižnica sredozemskih znanj
Bivanje na pragu: po sledeh Ridhà Dhīb
Sana Tamzini - 22-med - 8. september 2025 - Pariz, Sousse, Mardin, grško-turška meja, Sirija, Magreb, Evropa
Ridhà Dhīb, Ibn Khaldoun
#umetnost #meja #migracija #hoja #odpor #Sredozemlje
Francosko-tunisijski umetnik Ridhà Dhīb raziskuje meje skozi performanse, ki povezujejo Evropo, Magreb in Bližnji vzhod.
Njegovi projekti Ex-tracés (Pariz–Mardin), Conjuring the Threshold (grško-turška meja) in Hor-I-zons (Pariz–Sousse) preoblikujejo telo v spomin in živo arhiv.
Hoja je zasnovana kot dejanje odpora proti pozabi, občutljivo pisanje nevidnih sledi, ki jih puščajo migracije in izgnanstva.
Z bivanjem na pragovih umetnik obsoja nasilje meja in odvzem pravice do svobodnega gibanja.
Njegova praksa uteleša politiko počasnosti in naredi telo za utelešen znanje, nosilca zgodovine in kolektivnega spomina.
*« Zgodovina, v svoji resničnosti, je informacija o človeški družbi, takšna kot je. Pove nam o političnih dogodkih, zlasti tistih, povezanih z oddaljenostjo in naselitvijo, s stacionarnostjo ali nomadizmom. »
Ibn Khaldoun, Al-Muqaddim
Obstajajo umetniki, ki premikajo meje; in drugi, po katerih hodijo. Ridhà Dhīb se zdi, da jih priklicuje. Preko svojih performansov Conjuring the Threshold, Ex-tracés in Hor-I-zons se razvija telesna gramatika prečkanja. Daleč od spektakularne umetnosti, te hoje vključujejo telo, ki prehaja: telo, ki ni več samo telo umetnika, temveč telo-spomin, telo-meja, telo, ki s vsakim korakom izkopava usedline kolektivne zgodovine.
Hoja, za Dhība, pomeni dvigniti na površje nevidne plasti sveta v krizi. Aktivira obliko notranjega vida, ne skozi sprednji pogled fotografa ali slikarja, temveč skozi počasno erozijo tal pod nogami.
Ob trenutku, ko stopi na delitev, umetnik ne prečka: on biva na pragu. Raztrga ga in ga hkrati ponovno zašije.
Ex-tracés: hoja kot palimpsest
Projekt Ex-tracés (Pariz–Mardin) je prečkanje 5.232 km, med evropskim srcem in obrobjem Sirije. Geografska črta, seveda, a tudi zgodovinska, politična, čustvena črta. Sam naslov strne namen: gre za delo ekstrakcije, izkopavanja tistega, kar je bilo izbrisano, a kljub temu vztraja.
Ta hoja ni preprosto premikanje; postane performativno pisanje na asfaltnem pergamentu. S vsakim korakom se ponovno pojavijo fragmenti zgodb, tistih beguncev, migrantov, potepuhov, preživelih. Telo umetnika postane sledilec spominov. Ne proizvaja arhiva: je utelešeni arhiv.
Gre za palimpsest vidnega, kjer preteklost ni za nami, temveč pod našimi nogami. Tam, kjer se pokrajina zdi nevtralna, cesta, polje, meja, Dhīb razkriva nasilje prikrivanja. Njegove noge berejo tam, kjer naše oči pozabijo.
To je hoja proti amneziji.
Prag, ki je priklican: obred, prag in odpor
Pri Conjuring the Threshold se projekt strne, simbolizira, dramatizira. Na grško-turški meji umetnik uprizori obred. A to ni niti gledališče, niti rekonstrukcija. Bolj gre za magični akt v obratni smeri, priklic v obeh pomenih besede: hkrati zaščitni obred in klic duhov.
Prag ni več le prostor. Postane entiteta. In to entiteto je treba poimenovati, prečkati, včasih objeti, pogosto zavrniti. V tem obredu umetnik prikliče odsotne prisotnosti, izginule na mejah, anonimne v brezimenih grobovih.
In potem je tu ta skoraj absurdna scena, ki jo umetnik pripoveduje z nasmehom med našim pogovorom, prežeta z resignacijo. Med svojim prečkanjem mejnega mostu med Grčijo in Turčijo, stotih metrov, ki so smešni v primerjavi s tisoči prehojenih kilometrov, so mu vojaki preprečili hojo. Tu ni pešcev, so razglasili. Telo, nenadoma, postane nezakonito. Ni njegova počasnost, ki moti, temveč njegova suverenost. Po več poskusih so stražarji ostali neomajni: prečkati mora z avtom. Tako ustavijo vozilo, ga naložijo. Scena postane burleskna, a je burleska sveta, kjer ne moreš več prečkati praga s svojimi koraki, temveč le prepeljan, zaprti v motorni škatli.
Ta podrobnost, daleč od tega, da bi bila anekdotična, razkriva vso nasilje politike premikanja brez telesa. Korak, ta temeljni, osnovni, arhaični gib, postane subverziven. Prečkanje peš ni več pravica. Prag je zasežen. Ni več telo, ki se giba, temveč telo, ki je premaknjeno, deaktivirano, podrejeno.
Podoba, tukaj telesna, postane prostor dialektičnega montaže. Medprostor, “ne tukaj, ne tam”, kjer se zgodovina napne, zaveže in razpoka. Ni namen pokazati meje, temveč jo narediti občutljivo na drugačen način. S počasnostjo. S pozornostjo. S raztrganjem.
Performans postane molitev, inkantacija, tiho kričanje. In prag, oder, kjer nevidno, tisto, kar preprečuje hojo, tisto, kar zanika pravico do giba, postane otipljivo. V tem gledališču resničnosti je pravica do obstoja v gibanju tista, ki omahuje.
Hor-I-zons: od severa do juga, vrnitev na rojstni kraj
Pri Hor-I-zons (Pariz–Sousse) se hoja nagne. Vrnitev je proti izvoru, proti Tuniziji. A ta vrnitev ni umik: je odprtje. Beseda “horizont” se tukaj piše kot eksplozija: Hor-I-zons, “izven” mnogih “jazov”, “zvoki”, ki odmevajo onkraj jezikov.
V tej performansu postane telo umetnika prenašalec kultur. Hodi od Pariza do Sousse, a predvsem prečka notranjo kartografijo, sestavljeno iz razkorakov, fragmentiranih spominov, čustvenih pokrajin. V tej prečkanju je nekaj romarskega brez dogme. Hoja, ki ne išče odrešitve, temveč poslušanje.
Tudi tukaj vidno ni tisto, kar je dano, temveč tisto, kar se gradi; tisto, kar se upira pozabi in se nenehno spreminja. Telo postane podoba, ne zaklenjena, temveč gibljiva, razburkana s sapo zgodovine.
Politika počasnosti
Pomembno je poudariti časovnost teh performansov. Počasnost je strateška. Odklanja vsiljen ritem medijskih nujnosti, zahteve po hitrem odzivu. Hoja, v svoji organski časovnosti, preoblikuje naš način zaznavanja.
Ni naključje, da Ridhà Dhīb izbere hojo. V hoji je način odpora, ki spominja na stare romarske poti, Gandhijeve hoje, tihe procesije. Hoditi pomeni trditi, da telo misli, da je gibanje spomin, da je vsak korak dejanje.
Verjetno bi v teh gesta prepoznali etiko pogleda: tisto, ki se ne zadovoljuje le z opazovanjem, temveč se zavezuje, da bo naredila vidno. In ta vidnost nikoli ni takojšnja: zahteva čas, skrb, krhkost.
Kar telo ve
Tisto, kar prečka vse performanse Ridhà Dhība, je vprašanje telesa. Ne gre za performativno telo v spektakularnem pomenu besede, temveč za telo-stražarja, telo priče, telo, ki ve. Ve, ker je nosilo, absorbiralo, zapisalo v sebi bolečine in upanja drugih.
Tukaj najdemo osrednjo intuicijo umetnika: telo je prostor znanja, operater mišljenja. To znanje ni kodificirano, ni racionalno. Je senzacija, čustveni spomin, odtis.
V Conjuring the Threshold, ko umetnik postavi bose noge na zemljo meje, ta preprost gib odpre brezno. Ne dokazuje ničesar, pokaže da se je nekaj zgodilo in da se še vedno dogaja. To je epifanija tragičnega znanja.
Fragmenti za poetiko prečkanja
Za zaključek, a ta hoja se ne zaključi, se podaljšuje v pogledu vsakega, recimo tole: delo Ridhà Dhība ni delo, ki bi ga opazovali. To je delo, ki ga je treba prebivati. Ne gleda se, temveč se prečka. Ne zahteva od nas, da ploskamo, temveč, da hodimo z njim.
To je delo, ki stoji, na niti, med umetnostjo in politiko, med obredom in pričevanjem. Ne trdi ničesar, temveč izpostavlja.
Ridhà Dhīb ne išče, da bi predstavljal izgnance. On hodi z njimi. Ne govori namesto, temveč prek. Je posrednik, v najmočnejšem pomenu besede: tisti, ki vzpostavi stik, ki naredi vidno tisto, kar je bilo izbrisano, slišno tisto, kar je bilo utišano.
*Citacija Ibn Khaldouna se globoko odraža v pristopu Ridhà Dhība, zlasti glede hoje, meja in spomina, utelešenega v gibanju. S poudarjanjem, da se zgodovina, po Ibn Khaldounu, kaže skozi človeške premike, kar performansi Ridhà Dhība dobesedno utelešajo.
Fotografija na naslovnici: Ta mozaik je sestavljen iz 160 fotografij, ki izhajajo iz performansa Ex-tracés (Pariz-Mardin). Vsaka slika dokumentira vpis na tla in v brajici enega od 160 prehodov Ženevske konvencije o statusu beguncev © DR
Sana Tamzini, umetnica in kustosinja razstave. Med letoma 2011 in 2013 je vodila Nacionalni center za živo umetnost v Tunisu. Je tudi predsednica Fanak Fund za mobilnost umetnikov in kulturnih delavcev.