Ob času, ko se odpre konklave za izbiro njegovega naslednika, spomin na papeža Frančiška in njegovo zavezanost do izključenih ostaja živ. Njegovo prvo potovanje, na Lampeduso leta 2013, je napovedalo jasno prednost: prenašati glas pozabljenih, obsojati brezbrižnost do migracijskih dram in utelešati Cerkev, ki je blizu najtežjim človeškim resničnostim. Izbira, ki je ostala nedotaknjena do njegove smrti.
8. julija 2013, komaj štiri mesece po njegovi izbiri, se Frančišek odpravi na Lampeduso na svojo prvo izlet izven rimskega škofijskega območja. Ta izbira, daleč od tega, da bi bila nepomembna, preseneča in pusti pečat. Kajti ta majhen italijanski otok, ki je malo več kot 100 km od tunizijskih obal, je že vrsto let pomembna točka prihoda za migrante iz Afrike, pogosto na nevaren način.
Intervjuvan nekaj dni pred to obiskom, je župnik otoka, še vedno neverjeten, medijem zaupal, da bo Lampedusa postala, za en dan, «srce sveta». Daleč od triumfalnih potovanj svojih predhodnikov, je papež želel preprost, skoraj zaupni pristop. Vatikan je govoril o obisku «skromnem in diskretnem», motiviranem z bolečino, ki jo je povzročila nedavna ladijska nesreča migrantov v Sredozemlju.
Močna homilija
Vendar je bil vpliv tega obiska vse prej kot diskreten. Na športnem igrišču otoka Frančišek izreče homilijo redke intenzivnosti. V njej obsoja «globalizacijo brezbrižnosti» in opozarja na kolektivno odgovornost za tragedijo smrti na morju. Migranti, obsoja, «so iskali izhod iz težkih situacij, da bi našli malo miru in miru; našli so smrt».
Ta govor odmeva kot prelom s določeno diplomatsko zadržanostjo, ki je bolj običajna za običaje Vatikana. To je ton angažiranega, ogorčenega pastirja, ki se odloči, da ne bo odvrnil pogleda.
To prvo potovanje je napovedalo, kaj bo celotna pot papeža Frančiška: stalna pozornost do «periferij», po njegovih lastnih besedah. Že pred njegovo izbiro je kardinal Bergoglio pozval Cerkev, naj «izstopi iz sebe» in gre proti «obstoječim periferijam», kjer se izražajo bolečina, nepravičnost, osamljenost.
To vizijo je uresničil, potoval je v območja, ki jih njegovi predhodniki redko obiskujejo: Madagaskar, Vzhodni Timor, Demokratična Republika Kongo, Kuba, Bangladeš… Toliko oddaljenih destinacij od centrov moči, izbranih, da utelešajo Cerkev, ki je blizu ljudem.
Sredozemlje v stalni pripravljenosti
Sredozemlje ima posebno mesto v tem pontifikatu. Frančišek je obiskal številne države ob njem: Grčija, Ciper, Malta, Albanija, Egipt, Palestina, Turčija, Izrael… Ne iz geopolitičnih razlogov, temveč da bi spomnil, da je to morje, zibelka civilizacij, postalo pokopališče in ogledalo svetovnih razpok.
Frančišek nikoli ni popustil svoje pozornosti do migracijskih vprašanj. V svojih enciklikah in sporočilih je to postal ponavljajoč se tema. Ob 105. svetovnem dnevu migranta in begunca je takrat sintetiziral svoj pristop v štirih glagolih: sprejeti, zaščititi, spodbujati, integrirati. V Christus Vivit, spodbudi namenjeni mladim, je šel celo tako daleč, da je migrante označil za «paradigmatične našega časa».
Papež se ni oklepal, da bi nagovoril politične voditelje. Februarja 2025, nekaj mesecev pred njegovo smrtjo, je pismo, naslovljeno na ameriške škofe, obsojalo program množičnih deportacij. V njem je zapisal, da «pravilno oblikovana vest ne more izpustiti izražanja nesoglasja do katere koli ukrepa, ki tiho ali eksplicitno povezuje nezakonit status nekaterih migrantov s kriminalom».
Z tovrstnimi stališči si je pridobil sovražnost nekaterih političnih voditeljev, vendar je ohranil stalno linijo: linijo evangelija, ki se živi brez kompromisov.
Osebni spomin na izgnanstvo
Ta boj ni bil abstrakten za Frančiška. Sam je potomc emigrantov iz Italije, ki so emigrirali v Argentino na začetku 20. stoletja, je nosil v sebi družinski spomin na izgnanstvo in upanje na boljše življenje. Rad je tudi spomnil, da je morala Sveta družina pobegniti v Egipt, da bi ušla nasilju kralja Heroda: pobeg, ki jo je, je dejal, «družina migrantov».
Ta globoka povezava z migranti je prešla skozi celoten njegov pontifikat, vse do njegovih zadnjih dni. Med mašo za pokojnega je kardinal Giovanni Battista Re spomnil, da je bilo njegovo prvo potovanje na Lampeduso, «otok simbol drame emigracije». In v baziliki Santa Maria Maggiore, med tistimi, ki so prišli, da se poslovijo, so bili tudi begunci.
Fotografija na naslovnici: Papež Frančišek med svojim potovanjem na Lampeduso leta 2013 © Vatican Media