V Gabèsu, na jugu Tunizije, plastični umetnik Mohamed Amine Hamouda, star 44 let, regenerira obalno oazo, edinstveno v Afriki, zahvaljujoč umetnosti, ki izhaja iz odpadkov palmovega nasada. Zanj to ni ekološka alternativa, temveč nujnost v luči degradacije lokalnega okolja.
V Gabèsu že vrsto let različna združenja ozaveščajo o problemu onesnaževanja, povezanega s Tunizijskim kemičnim podjetjem (GCT), ki je postavljeno ob obali. To je primer gibanja Stop Pollution, ki ga sestavljajo okoljski aktivisti, ali pa združenja Danseurs citoyens sud, ki ozavešča o okolju skozi ples. Kemična tovarna, proti kateri se borijo, predeluje fosfat v fosforno kislino in gnojila za izvoz, je postala simbol težav mesta. Težave z dihanjem, raki, onesnaženje zraka in vode…: prebivalci opisujejo ta industrijski kompleks kot rano mesta, odgovoren za 95% mestnega onesnaženja zraka.
Ampak kot vir zaposlitve in glavni ekonomski vir se zdi, da je nedotakljiv. Tako je Mohamed Amine Hamouda izbral drugačen način, da se angažira za ohranjanje okolja svojega mesta.
Ta umetnik, rojen v Gabèsu, je obiskoval lokalno šolo umetnosti in obrti, preden se je začel zanimati za surovine, ki so mu bile na voljo: predvsem rastline, ki so rasle v palmovem nasadu. “Nisem vedel nič o tkanju, barvanju, rastlinah, a sem vedel, da je to del naše dediščine. Tako sem začel raziskovati in razmišljati, kako bi to lahko uporabil v svoji umetniški produkciji”, razlaga.
Izjemna morska oaza
Morska oaza Gabès pokriva približno 700 hektarjev. Predstavlja naravno zakladnico, saj je ena redkih - in med zadnjimi na svetu - ki se odpira na morsko obalo in črpa svoje ekosisteme iz peščenih tal in morskega zraka. Edinstvena v Sredozemlju, je znana po svoji raznolikosti datljevih palm.
“V nasprotju z beduini ali tistimi, ki živijo v bližini puščave, mi dobesedno živimo v oazi. Drugi živijo ob njej in jo uporabljajo predvsem za kmetijske potrebe. Mi pa je oaza del našega vsakdana”, natančuje Mohamed Amine Hamouda.
V svoji delavnici v Gabèsu vonji po garanciji, korenju in rastlinskem lepilom napolnijo obiskovalca. Kraj bolj spominja na laboratorij norega znanstvenika, s sušenjem rastlinskih vlaken na oknih in ostanki palmovih listov raztresenimi povsod. Umetnik dela z vsemi odpadki in rastlinami, ki jih najde na kraju samem, iz katerih ustvarja svoje skulpture.
Eno njegovih del, “Nar et Jommar” (Ogenj in srce palme), ima obliko velikanskih totemov, izdelanih iz ostankov palmovih listov. Odraža grožnje, ki prežijo na tem kraju: onesnaženje, postopno izumiranje biotske raznovrstnosti ter morski ekosistem, ki ga močno prizadenejo izpusti industrijske skupine v morje.
Obstoj oaze je prav tako žrtev urbanizacije in razdrobljenosti zemljišč ter izsuševanja virov sladke vode in ekstremne soljenja tal. Totemi Mohameda Amine predstavljajo dimnike, iz katerih se že desetletja spuščajo strupeni plini.
Obnoviti tradicije
Poleg te znamenite umetnine, ki jo je razstavil v Tunisu in v več državah (Maroko, Grčija, Turčija, Nemčija, Kuvajt), Mohamed Amine Hamouda poskuša obnoviti nekatere lokalne tradicije, kot je “Raghata”, solidarnost med kmeti med žetvijo ali setvijo.
“To je priložnost za medsebojno pomoč in praznovanje sezone žit ali datljev. A to je tudi del običajev juga”, pripoveduje umetnik. Na primer, prosil je obrtnike, da mu pokažejo umetnost košarstva ali pa izdelavo svile iz murve.
“Ne častim le starih tradicij ali dediščine. Zame je to tudi vprašanje umetnika o tem, kakšna bo njegova surovina v prihodnosti, ko bodo viri postali redki. Ali se bomo morali vrniti k naravnim pigmentom? K bolj surovim materialom?”, se sprašuje. Ta postopek je že začel, ko je začel zbirati vse, kar lahko v oazi. “To je zaveza, vrnitev k izvorom, k samoodržnosti, k naši suverenosti in tudi odpor, ki je sestavljen iz boja in vztrajnosti proti industrijskim grožnjam. O tem govorim s svojimi študenti na likovni akademiji, poskušam jim pokazati, da ima umetnik tudi vlogo na ekološkem področju.” V ta namen je ustanovil celoten ekološki oddelek, ki ga vodi že dve leti, “No-Name Eco-Lab”.
Njegove tapiserije iz vlaken, palmovih listov, halfe in volne so krasile stene Inštituta za islamske kulture v Parizu med razstavo “Duh gesta”, ki je potekala to zimo. Nekatere so barvane s kano, drugo tradicionalno lokalno rastlino, s katero Mohamed Amine vsak dan eksperimentira. To prikazuje na svoji Instagram strani, posvečeni njegovi raznoliki umetniški praksi: tako alkimistu samouku, okoljski aktivistu kot obrtniku. “Danes je moj cilj predvsem ozaveščati mlade, ker se je odnos do onesnaženja v Gabèsu banaliziral. Mnogi so se sprijaznili in ne vidijo več ekološke grožnje, ki jo predstavlja za naš ekosistem, obžaluje. Zato bi jim s pomočjo umetnosti rad razložil, da je oaza tudi naša identiteta, in ne le naše življenjsko okolje”.
Foto na naslovnici: Totemi simbolizirajo dimnike, iz katerih se že desetletja spuščajo strupeni plini ©Nicolas fauqué