Djordje je star prijatelj, izvirna in edinstvena osebnost, ki je z veseljem potoval izven Balkana, zlasti v Kanado, kjer je živel. Nekega dne se je navdušil nad zgodovino svoje regije, Krajine, ozemlja obrobja, ki ga je želel odkriti in razumeti. Pripoveduje nam...
Prvi detektor kovin sem kupil leta 2020, mi pripoveduje Djordje, Vanquish 440 od Minelaba, avstralske blagovne znamke, na začetku Covid-a. Bil sem tukaj sam v Karinu, brez pravice, da grem kamorkoli več kot deset kilometrov, moral sem se nekako zaposliti. Djordje izhaja iz Žegarja, srbske vasi na Hrvaškem ob vznožju Velebita, te obalne gorske verige Jadranskega morja, kjer so na začetku 16. stoletja naselili vojnike Valahe, Slave ali Madžare, ki so bežali pred osmanskimi vpadi, zavračali spreobrnitev, da bi obdržali mejo Avstro-Ogrskega cesarstva v zameno za zemljo in davčne olajšave. Tako je bilo tudi z družino njegove matere, rojene Komazec, ki je prišla iz Hercegovine in se naselila na tej meji z Bosno, v tej regiji, imenovani Krajina, ta "konfin" vojaški, kraj pomeni konec, da bi branili cesarstvo pred napadi Akindžijev, teh neregularnih konjeniških enot Osmanskega cesarstva, ki so se preživljali s plenjenjem.
Pravi se, da je bila ta zemlja napadena s strani Osmanov, vendar to ni povsem točno. Večinoma so jo napadali predvsem Bošnjaki z druge strani gore, ki so se odločili, da se spreobrnejo v islam, da bi ostali na svojih tleh.
Tu, blizu samostana Krupa, sem odkril svojo prvo rimsko kovanco. Na eni strani je bil upodobljen profil Apolona, na drugi pa voz, ki ga vlečejo štirje konji. Ko sem jo imel v roki, je moj um začel domišljati konjenika, videl sem ga, kot da bi bil tam. Po tem me je še naprej tako učinek: pri vsakem starodavnem predmetu se moj um zabava z rekreacijo trenutkov preteklosti, izmišljuje prizore.
Od 0 do 5 let je Djordje odraščal v vasi Krupa pri starih starših, medtem ko so njegovi starši dokončali gradnjo hiše v Žegarju, kjer je hodil v šolo z drugimi Srbskimi otroki njegove starosti, česar ni bil zaveden, vzgojen kot dober Jugoslovan. A leta 1991, pri petnajstih letih, je bila vojna razglašena in namesto v Zadar, veliko mesto v regiji, so ga starši poslali študirat v Knin, prestolnico tistega, kar bo do leta 1995 Republika Srbska Krajina, avtonomno ozemlje, ki se je upiralo hrvaški vojski Tudjmana, in tam je odkril svoje etnične korenine:
Imeli smo letno slovesnost in ker sem bil v gledališki sekciji svojega kolidža, so mi dali grb Srbije, da ga pomaham. Nenadoma so se vsi začeli vpit, žvižgati, ploskati mi. Ker se mi je ta uspeh zdel malo zaslužen, ko sem prišel domov, sem staršem povedal o prizoru in razložili so mi, da je to zato, ker smo Srbi, da je občinstvo tako cenilo moj nastop. Potem sem jih vprašal, kakšna razlika je biti Srb, in prvič so si vzeli čas, da so mi razložili, da naša pravoslavna vera ni povsem enaka katoliški veri Hrvatov, da tudi nimamo istih korenin... A jaz nisem poslušal več, bil sem samo zelo razočaran, želel sem, da bi me občinstvo imelo radi zaradi mene samega, ne zato, ker sem Srb.
V naslednjih letih so se boji približali Žegarju, in Djordje odkrije, da prebivalci hrvaških vasi, ki jih prečkajo z avtom, zdaj kričijo nanje s psovkami. Njegovi starši so njega in sestro poleti 1991 odpeljali v Novi Sad, drugo največje mesto Srbije, kjer bosta nato nadaljevala študij, domov v Krajino pa se bosta vračala le poleti in med počitnicami. Njegova mati, ki je medicinska sestra v civilu, in njegov oče, voznik, ostaneta, da podpirata vojno prizadevanje. A poleti 1995 je izbruhnila Oluja akzia, Operacija Nevihta etničnega čiščenja regije s strani hrvaške vojske.
4. avgusta ob polnoči je prišel vojak in nam povedal, da moramo pobegniti. Naš avto je bil majhen, jugoslovanska različica Fičo italijanske Fiata 500, in morali smo stlačiti vse naše življenje tja, torej fotografije in hrano, da bi zdržali pot, ki bo trajala tri dni za prevoz 650 kilometrov. Skupaj nas je 250.000, ki bežimo, in 80% hiš v našem mestu je uničenih.
Nato je ostal nekaj let v Novem Sadu, končal študij elektrotehnike, nato pa zapustil Srbijo tik pred bombardiranjem NATA spomladi 1999, povezanih z invazijo na Kosovo, preživel leto in pol v Franciji, kjer sem ga spoznal, se občasno ponovno naselil na Hrvaškem v Krupi, v hiši iz ramene zemlje ob hiši svojih starih staršev, brez vode in elektrike, nato pa našel delo v Vukovarju za NGO, na skrajnem vzhodu Hrvaške, katere sedež je leta 1991 uničila srbska vojska, srečal Catherine in se izgnal v Kanado, delal kot električar na naftnih ploščadih, tri leta v Calgaryju, devet let v Edmontonu, da bi zaslužil denar za obnovo hiše svojih staršev.
Po šestnajstih letih te ekstremne življenja na Velikem severu se Djordje ponovno naseli na Hrvaškem in ker hiša v Žegarju še vedno ni končana, je v hiši za počitnice v Karinu, kjer je postavil svoje nekaj kovčkov, nekdanjem letovišču, ki je bilo prej popolnoma srbsko, ki so ga po etničnem čiščenju prevzele skromne hrvaške družine. Uradno danes živi 10% Srbov, 50 volivcev na populacijo 700.
Moji starši so lahko negociirali z hrvaško družino, ki je zasedala hišo in jo pridobili nazaj. Imeli smo srečo, ni bila zelo zaželena. Zdaj je to moja baza, ko ne delam v tujini na gradbiščih. S sosedi, ki so vsi Hrvati, ni nobenih težav, dobro se razumemo. Poleti oddajam hišo na Airbnb in grem živet v Žegar k staršem, zdaj ko je hiša obnovljena.
Ko sem leta 2020 kupil ta detektor kovin, je bilo to brez pravega razloga. Ostal sem sam tukaj in ni bilo nikogar, da bi se spomnil. Zdaj nočem več prodajati tega, kar najdem v tej zemlji. Ponujajo mi visoke cene, a najprej je to nezakonito, in predvsem je to slabo, ker skozi te starodavne artefakte preživi cela zgodovina, ki pripada vsem nam, naj bomo Jugoslovani, Grki, Osmanlije. In ta zgodovina me spravlja v spravo s to zemljo, ki mi omogoča, da se danes počutim živega. Bil sem izgnan, a sem se vrnil in ponovno naselil Krajino z Rimljani, Madžari, Valahe, tako sem ponovno našel svoj prostor, brez da bi to sprva razumel, kako sem se ponovno naselil doma.
François Beaune je pisatelj, danes živi v Marseillu. Opravil je številne potovanje po Sredozemlju, da bi zbral celotno zbirko "Pravih zgodb", od katerih je del objavljen v "Luna v vodnjaku", (izdaja Verticales, 2013, in v Folio Gallimard, 2017). Pred kratkim je objavil svoj zadnji roman "Globina vode", pri založbi Albin Michel, januarja 2025, pod skupnim psevdonimom z junakinjo Jessico Martin.
Foto naslov: Reka Krupa v Krajini © Biljana Jovanovic - Pixabay