Pogovor Bernarda Mosséja, znanstvenega vodje NEEDE Sredozemlje, s Françoisom Crémieuxom, generalnim direktorjem javnih bolnišnic v Marseillu (APHM) in Émilie Garrido-Pradalié, direktorico inovacij pri APHM.
#3 Lokalna partnerstva
Bernard Mossé: Ali lahko iz vseh obravnavanih tem izluščite posebnosti, ki so lastne sredozemskemu bazenu, ali pa bi lahko, kot pravijo za druge okoljske probleme, bil "laboratorij sveta"?
François Crémieux: Zelo skušljivo bi bilo misliti tako, ko si sam Sredozemec, ko živiš v Marseillu in si celo odgovoren za bolnišnice v Marseillu. A verjetno obstajajo tudi druge regije, ki so enako zanimive za študij na tem področju.
Prva stvar, ki jo opazim, je, da smo ob robu okolja, katerega krhkost, verjamem, lahko zaznamo, kar nas vrača k naši lastni krhkosti. Vsak, ki se je zanimal za zgodovino Sredozemlja, dobro ve, da so bile obdobja zelo krhkosti tega ekosistema, z obdobji, ko se je močno zapirala ali obratno razvijala, kjer je izgubljala velik del svojih voda… Tako je skušati to razmišljati.
Pri potovanju po svetu še vedno najdemo kraje, kjer nas okolje opozarja na svojo ogroženost, bodisi v gorskih ekosistemih, ki se soočajo s spremembami, v izginulih morjih ali v puščavah, ki počasi prevzemajo urbana območja.
Mislim, da bi bilo nepremišljeno, če ne bi opazili, da nas Sredozemlje nagovarja, vendar mislim, da nas nagovarja enako kot druge naseljene ekosisteme.
Moja zadnja opazka je, da Sredozemlje ima izjemno lastnost, da zadeva populacije, ki živijo v zelo različnih političnih in socioloških okoljih. Menim, da to ustvarja navdušujočo kolektivno problematiko med ljudmi z zelo različnimi zgodovinami, soočenimi z istim podnebnim izzivom. To je dober izgovor za povezavo med demokratičnimi, političnimi in družbenimi vprašanji ter okoljskimi izzivi. Včasih to ni tako, ko ste v bolj homogenih skupnostih, ki se soočajo z istim podnebnim tveganjem.
B.M.: Kako se APHM vključuje v te družbene izzive, zlasti pri organizaciji dostopa do oskrbe za najbolj ranljive? Ali obstaja posebna pozornost, posebne ureditve, ki so bile vzpostavljene?
F.C.: Zame je ključno, da ima APHM zavest o svojih odgovornostih kot javna služba. Pomembno je, da se vsi zavedajo pomena zdravstvenih neenakosti in znotraj teh neenakosti dostopa do zdravstvenih storitev; dostop do zdravstvenih storitev ni edini vzrok za neenakosti, vendar k temu prispeva. Sem spadajo tudi preventiva, izobraževanje in spremljanje bolezni. Javna zdravstvena služba in še posebej javna bolnišnična služba ima odgovornost, da se loti tega vprašanja. Morda se zdi očitno, vendar v resnici ni. Na primer, Pomočnica javnih bolnišnic v Marseillu, nasprotno od tega, kar njeno ime nakazuje, ne vključuje med svoje naloge javne pomoči in zmanjševanja zdravstvenih neenakosti... Naše naloge so zdravljenje, izobraževanje in raziskave. To pomeni, da ni intrinzično, in preko zakonov, ki urejajo bolnišnice in zdravstveno zakonodajo, ni odgovornosti za vprašanje neenakosti. To ni samoumevno in včasih nam je to celo zanikano: domnevno bi to spadalo pod primarno zdravstveno oskrbo ali svobodno zdravstvo. Zato je zame prva pomembna stvar ponovno poudariti jasno in glasno, tako navzven kot navznoter, da je to ena od prioritetnih tem, enako kot organizacija obravnave redkih bolezni, pediatrične nujne primere, presaditev organov ali dostop do nujnih primerov 24 ur na dan, itd. To pomeni, da je to vprašanje, ki nas zavezuje.
Druga pomembna točka: treba je sodelovati ali podpirati tiste, ki to že počnejo. In zato je potrebno graditi konstruktivne odnose z nevladnimi organizacijami, svetom liberalcev, osnovnozdravstveno službo, službami za zaščito materinstva in otroštva itd. Vsaka služba APHM je v stiku z okoljem na posebnem terapevtskem področju, za katerega je odgovorna. Na primer, izboljšanje dostopa do somatske oskrbe invalidov v institucijah. To je tipičen primer sodelovanja med zdravstveno in socialno-sektorskimi sektorji.
In nato tretjič, ko ni ničesar, mora obstajati javna služba. To je bistvo tega, kar naj bi javna služba bila. In ko opazimo, da v severnih predelih Marseilla zaradi pogojev dela, stanovanja, medicinske demografije itd. ni več ponudbe zdravstvenih storitev, mora to storiti javna služba. To smo naredili s tem, ko smo ustvarili in razvijali zdravstvene centre v revnih predelih Marseilla. Enako mora biti tudi v področju izobraževanja, prometa ali drugih področjih... Gre za zagotavljanje in prevzemanje interne in eksterne ozaveščenosti, da ima javna bolnišnica tudi nalogo boja proti neenakostim v zdravju in odgovarjanja na izzive enakosti dostopa do zdravstvenih storitev: dejansko s širjenjem struktur, ki omogočajo dostop do zdravstvenih storitev na mestih, kjer jih ni.
B.M.: Ali se to na primer uresničuje v sodelovanju na platformah javnih storitev, ki se oblikujejo v različnih predelih Politike mesta?
F.C.: Fizično ne. Vendar pa sodelujemo v mreži z drugimi javnimi službami, z vsemi, ki prispevajo k dostopu do pravic za paciente, za obravnavo ljudi v drugačnih okoljih: šolsko zdravje, zdravje pri delu, PMI, ustanove za starejše, zdravstveno-socialne ustanove, izobraževalno-medicinske inštitute ali določene zasebne zdravstvene centre... Sodelujemo tudi z vsemi službami za mladoletnike v stiski, z upravo za prestajanje kazni...
Ali APHM in njegove službe izvajajo ukrepe v smeri okoljske tranzicije in ciljev trajnostnega razvoja?
F.C.: Ko gre za vprašanje okoljske tranzicije, morda nisem največji strokovnjak. Lahko bi vam dali bolj specifične primere, ampak delno je odgovor da, predvsem kar zadeva izobraževanje. Na primer, danes imamo spodbude - in v nekaterih primerih že postajajo obveznosti - za izobraževanje državnih uslužbencev, s katerimi je povezana bolnišnična javna uprava. Tako da so nekateri med nami lahko sodelovali na takšnih izobraževanjih. Vse je zelo sveže, komaj nekaj let, zato so izobraževanja še v fazi razvoja. Visoka šola za javno zdravje zdaj izvaja programe za izobraževanje mladih vodstvenih kadrov v bolnišnični javni upravi o okoljskih vprašanjih. Poleg tega imamo prečne izzive, povezane z regulativnimi zahtevami glede odgovornih nakupov, obveznosti izdelave načrtov mobilnosti enako kot vsi delodajalci. Ni več nič manj.
Émilie Garrido-Pradalié: Sistematično, ko predložimo projekt, na primer na evropski ravni, se zavežemo k svoji družbeni in okoljski odgovornosti: to je nujen del pričakovanj glede enakopravnosti med spoloma ali dostopa do zaposlitve, znotraj podjetja...
Na tej domeni sodelujemo s podjetjem France Travail pri zagotavljanju zaposlitve najbolj oddaljenim skupinam. Sprejemamo mlade, ki sodelujejo v programih ministrstva za delo za poklicno vključevanje.
Lahko rečemo, da smo še na začetku, ne pa zavedanja, ki je že prisotno in včasih zelo močno med našimi ekipami, ampak strukturiranja ukrepov za prehod v okolju prijazno delovanje.
BM: Ali so javnozdravstvene politike, ki jih izvajate skupaj s svojimi ekipami, povezane na lokalni ravni z dejavnostmi zasebnega zdravstvenega sektorja?
F.C.: Najprej želim povedati, kot previdnostni ukrep, a na močan način, da dodajanje pripomb, ki jih bom takoj izrazil, ne zmanjšuje prizadevanj številnih posameznikov, ki so zelo vpleteni, in, z nekaj izjemami, nekaterih institucij, ki so še posebej motivirane glede vprašanj solidarnosti, sprejema revnih in obravnavanja neenakosti. Ko enkrat to poudarimo, je treba opaziti, da se resničnost liberalnega sveta in njegovo razvoj ne giblje v smeri povezovanja ukrepov javnega in zasebnega sektorja. Lahko bi rekli, da javne politike same včasih sledijo logiki liberalizma - po modelu financiranja ali pavšalnem zaračunavanju - in so se oddaljile od tistega, kar je bilo še pred nekaj desetletji del dobrodelnih del. Po drugi strani zasebni sektor včasih prevzema nekatere naloge javne službe: na primer, dežurstva za dostop do zdravstvene oskrbe v nekaterih klinikah; ali bistvena prisotnost zasebnih zdravnikov v težavnih četrtih... Prav tako, vprašanje pomoči za stanovale preko AME je tudi, da se ohrani ponudbo zdravstvene oskrbe za tujce zunaj samo javnih bolnišnic. In ne, osrednje vprašanje, ki smo ga omenjali že od začetka v zvezi s sprejemom, gostoljubjem, javna služba zagotovo nima izključne pravice. Toda razvoj struktur, ekonomskih modelov ipd., pomeni, da je danes glavni zagotovitelj prav tega.
Kot generalni direktor APHM, nisem pod pritiskom nasprotujočih ukazov. Odgovarjam na eni strani strokovnjakom APHM, ki sami odgovarjajo na paciente, na drugi strani pa odgovarjam politični moči, najprej prek svoje nadzorne oblasti in nato prek nadzornega sveta, sestavljenega predvsem iz izvoljenih predstavnikov. Nikoli ne odgovarjam ljudem, ki imajo ekonomsko korist pri razvoju javne pomoči. To ni isto za zasebno strukturo, ki se mora odzvati tudi tistim, ki vlagajo in včasih zelo daleč od političnih vprašanj, včasih tudi od marsejjskega ozemlja.
Nasprotno, tam, kjer je javna politika zatajila, je to v segmentaciji prejemnikov, v režimu z dvema hitrostma, kar ima dvojni učinek. Prvič, usmerjanje zasebnega sektorja v dobičkonosnost, ki mu omogoča vlaganje v boljše hotelske pogoje v primerjavi s sektorjem javnega sektorja; imeti prostore v boljšem stanju ali bolje plačati svoje zdravnike za ene ali ustvariti več dobička za investitorje, za druge...
Na srečo smo v svetu univerzitetnih kliničnih centrov zelo malo v konkurenci s privatnim sektorjem. Kljub temu je UKC obdržal določen monopol pri zelo specializiranih referenčnih dejavnostih. Poleg tega še vedno opravljamo tudi dejavnosti na lokalni ravni. Dodaten plus je, da je medicinska izobrazba izključno javna izobrazba: francoska univerza je obdržala monopol. Torej imamo določeno število elementov za stabilizacijo in ohranjanje javnih storitev. Vendar pa je segmentacija prejemnikov med javnim in zasebnim sektorjem pravi, potencialno usoden, dolgoročen tveganje za javni sektor in zato za njegove prejemnike.
Biographies
François Crémieux je visoki uradnik na področju zdravstva, katerega pot je izjemna in raznovrstna. Diplomiral je iz ekonomije na univerzah Paris Dauphine in Lancaster (VB) ter iz javnega zdravja na medicinski fakulteti Paris Diderot. Od junija 2021 vodi Assistance Publique-Hôpitaux de Marseille, APHM. Opravljal je dolgo kariero kot bolniški direktor, ki ga je popeljala iz bolnišnice Clermont de l'Oise do bolnišnice Kosovska Mitrovica na Kosovu, vključno s funkcijami svetovalca Marisolu Touraine, ministrici za socialne zadeve in zdravje ter pomočnika v Generalni direktorat APHP pri Martinu Hirschu. Njegovo zavzemanje se kaže v različnih aktivnostih; bil je prostovoljec v Bosni v 1990-ih sredi vojne, dolgoletni član uredniškega odbora revije Esprit ter zagovornik bolnišnice na prvih bojni linijah za zmanjšanje socialnih neenakosti pri dostopu do zdravstvenega varstva.
Emilie Garrido-Pradalié je direktorica bolnišnice za inovacije v APHM. Diplomirala je iz teoretične in aplikativne ekonomije na univerzi v Montpellierju ter iz informatike in informacijskih sistemov na šoli za rudarstvo v Alèsu. Svojo kariero je začela v javni upravi v Metropolitanski skupnosti Montpellier pod vodstvom Georgesa Frêchea. Leta 2008 se je pridružila Univerzitetni bolnišnici Montpellier, kjer je izvajala spremembe pri človeških, zdravstvenih in nezdravstvenih virih, nato pa je od junija 2018 prevzela vodenje raziskovanja v APHM.
Bernard Mossé je zgodovinar, odgovoren za raziskave, izobraževanje in usposabljanje pri združenju NEEDE Méditerranée. Član znanstvenega sveta Fundacije Camp des Milles – Spomin in izobraževanje, za katero je bil odgovoren znanstveni sodelavec in koordinator UNESCO katedre "Izobraževanje za državljanstvo, humanistične vede in konvergenca spominov" (Univerza Aix-Marseille / Camp des Milles).