Človeška resnica, ki govori toliko o Sredozemlju, o njegovih odhodih in vrnitvah, o njegovih oddaljenostih in ponovnih srečanjih, vsaj simboličnih, z mestom, od koder prihajamo. Njegovo poreklo, večplastno, namesto njegove preproste, edinstvene izvora.
Razstava v Mucem, november 2024-marec 2025/ Kuratorji Giulia Fabbiano in Camille Faucourt/Scenografka, Claudine Bertomeu.
Razstava « Vrni se. Izkušnje vrnitve v Sredozemlju » je trenutno predstavljena v Mucem in je nevaren, a prepričljiv poskus pripovedovanja o teh neprekinjenih povezavah. Tisto, kar privlači življenje, kar mu daje kompas, neizčrpno željo po vrnitvi, kljub vsemu. Tako mnoge povezave so bile ustvarjene skozi čas, iz tega vedno povezanega sredozemskega sveta, povezanega z človeškimi dogodivščinami migracij in diaspor. Ne pozabljajo na to sidrišče, kljub razpršenosti izgnanstva, daljnih potovanj, izgube, ki kliče po mogočih ponovnih srečanjih, preko odsotnosti in bolečin, razpok in ločitev. Obstaja ta človeška resnica, ki prehaja skozi čas in vzbuja to željo, to potrebo, ki se vedno znova aktivira po « Vrnitvi ».
Občutek nostalgije ? Morda, in zakaj zanikati ali opustiti to mesto, od koder prihajamo in ga je ključno ponovno najti v nekem trenutku svojega življenja. Nostalgija je še vedno to, kar je bila, močan občutek, ki premika ženske in moške Sredozemlja. Prevečkrat so bili premeteni ali mučeni zaradi odhoda ali pobega, iz političnih, ekonomskih ali družinskih razlogov. Oditi, kot je bilo pri mnogih osamljenih moških ali ranjenih družinah, in končno imeti priložnost vrniti se, da bi našli nekaj sledi. Znaki pripadnosti, skozi mauzoleje ali romanja, ki pripovedujejo zgodbo, nikoli povsem zakopano. Pojavi se in ponovno vzplamti, takoj ko se postavi to preprosto vprašanje : od kod prihajam ? Ljudje potrebujejo genealogije, zgodbe, ki omogočajo, da se postavijo v širokem svetu, da imajo priložnost, da se ponovno srečajo, nekje, in ne več, da tavajo, nikjer.
Čas globalizacije je ustvaril toliko tavanj in zmedenosti, toliko številnih nihanj, ki kličejo po vrnitvi, mogočem ponovnem prihodu, ki je vedno odprt in nikoli resnično dosežen, potešen, ker izguba ostaja živa, pomanjkanje nikoli ni resnično zapolnjeno, in ostaja praznina, ki se ne zapre, ne zaceli. Ostaja balzam nostalgije, zlitje vrnitve in bolečine, nostos in algos, prihajajo iz grškega jezika, kar je tako dobro opisala filozofinja Barbara Cassin v eni svojih najbolj osebnih knjig - « Nostalgija[1] » - tako prav podnaslovljena s tem preprostim vprašanjem: « Kdaj torej smo doma ? »
To vprašanje v resnici prežema celo to razstavo, ki se razširja na različne občutljive kraje sredozemskega sveta. Močne zgodbe so tako pripovedovane iz « razstave dokumentov », sestavljene iz pomembnih arhivov, osebnih dokumentov, pripovedi in pričevanj, ter nekaterih pomembnih del umetnikov. Tako se pojavi celotno potovanje skozi to pot, dobro premišljeno in široko dokumentirano, od kraja do kraja, kot toliko veznikov, tam, kjer živijo številne razdružitve ali razočaranja. Res je, da je razstava imela koristi od celotnega dela raziskav, vnaprej, zbiranja anket, ki niso bile izvedene na klasičen način, kot to prevečkrat počnejo muzeji.
To so raziskave na terenu, ki so privedle do resničnih sodelovanj in pogosto do posojil dokumentov, arhivov ali predmetov, veliko bolj kot do nakupov. Muzej tako postane kraj spomina, kjer vire prehajajo in se vračajo tistim, ki jih imajo. Skrivno mesto, sestavljeno iz « deljenja občutljivega », ki resnično ima smisel in ustvarja območje stika med gledalci in tistimi, ki so gledani. Pet raziskav-zbiranj je bilo tako izvedenih, da bi uspešno izpeljali to razstavo, ki je v svoji metodi in pristopu zgledna. Tako je to razstava, ki omogoča pripovedovanje zgodbe drugih, od znotraj, kjer se pojavijo kot resnično del njihove zgodbe o « vrnitvi ».
Muzej kot ta razstava tako igra vlogo prenašalca spominov, med dvema živima, govorijočimi in razstavljajočimi skupnim svetom, kajti kot je tako lepo dejal Giono : « to morje ne ločuje, ampak povezuje ».
Obstaja tako celoten človeški zagon, ki nas nosi, ki nas premika skozi pot razstave, včasih nekoliko zapleteno ali preveč gosto v prostoru, ki je preveč omejen, ki bi si zaslužil biti veliko večji za tako temo, ki je v samem jedru tega, kar bi moral biti projekt Mucem, Muzej civilizacij Evrope in Sredozemlja.
To potovanje se odpira z dvema emblematičnima deloma, antičnim reliefom, rimskim iz 1er stoletja, ki pripoveduje « prepoznavanje Odiseja s svojo dojiljo Euryclée » in s sliko na steklu iz Sirije iz 50. let, ki prikazuje srečanje « Baybarsa in Ma’aroufa », na srečanju dveh bregov Sredozemlja, in ne več po vertikalnem ali enostranskem pogledu, ki govori le o eni strani. Potovanje nas vodi predvsem na družinsko potovanje v Libanon, z občutljivimi dotiki, se nadaljuje proti Alžiriji in Tuniziji, predvsem skozi vsakdanje predmete, tako značilne za odnose do « bled », te želené in tako strahovite dežele, nadaljuje se proti otoku Procida, ob obali Neaplja, kjer spremljamo potovanje kipa sv. Mihaela, vse do Mers el Kébir in La Ciotat, nato pa se « vrnitev » nadaljuje vse do Rodos, kjer se judske diaspore z vsega sveta vračajo na romanje, v iskanju svojih prednikov.
Vprašanje vrnitve se postavlja s posebno intenzivnostjo in ostrino za Palestince, ki nimajo pravice ali možnosti « vrniti se ». Dokumenti in risbe, avtorja Benji Boyadjiana, iz begunskega tabora Aïda, dajejo obraz tem ranam in odsotnostim, medtem ko delo sodobnega umetnika Taysirja Batnijija, sestavljeno iz ključev iz stekla, prikazuje vso krhkost tega sveta, ki je postal nedostopen za tiste, ki so odšli in ki danes nimajo nobene možnosti, da bi se lahko « vrnili ».
Ta razstava povezuje, na izviren način, dokumente, arhive, vsakdanje predmete in sodobna dela, pogosto pomembna, kot je delo Sofiane Zouggar. Ustvarjajo podobo in oblikujejo imaginarij vseh teh odhodov in vrnitev. Ta dela niso tu, da bi preprosto ilustrirala besedo, brez pomena, ali govor, ki je odveč. Ustvarjajo svoje lastno ozemlje in vzpostavljajo tisto, kar bi lahko imenovali, prihodnost.
Razstavo je zasnovala zgodovinarka in antropologinja, Giulia Fabbiano, in kustosinja Mucem, Camille Faucourt, z veščo in premišljeno scenografijo Claudine Bertomeu, ob upoštevanju številnih prostorskih omejitev in proračuna, ki se zdi ozek, za tako pomembno temo, posvečeno migracijam in mobilnostim v Sredozemlju.
Toda te omejitve, te ovire ali pomanjkljivosti niso pomembne, s to razstavo, predstavljeno v Fort St Jean, je to odlična priložnost, da pridete in…« vrnete se » v Mucem !
Omeniti je treba odlično knjigo-katalog, objavljeno pri založbi Anamosa, 142 str., 28 evrov.
[1] Barbara Cassin, Nostalgija, Založba Autrement, 2013, 152 str.
Fotografija v uvodu: Taysir Batniji, Brez naslova, 2007-2014 - Ključni niz iz stekla, razmerje 1/1. Galerija Sfeir-Semler © Taysir Batniji