Alepski poper ni le pomemben sestavni del levantinske kuhinje, ampak je tudi ekonomska osnova za številne družine v Salqinu. Toda med sušo in konflikti je proizvodnja tega dragocenega rdečega sadeža, ki je izjemno iskan na Bližnjem vzhodu, postavljena pred težke preizkušnje. V času podnebne krize kmetje inovirajo, da bi ohranili kulturo, ki hkrati oblikuje njihov vsakdan in dediščino.
Cultivé dans le village syrien de Salqin, niché dans la province d'Idlib, ta sorta paprike, bolj znana kot alepska paprika, je ključna sestavina lokalne kuhinje, priljubljena zaradi svojega rahlo sadnega in pikantnega okusa. Nekateri bi rekli, da je "malce umami".
Kulturni in kulinarični simbol
Uporabljen predvsem pri pripravi lokalnih izdelkov - mouné - je alepski poper več kot le začimba. Je kulturni in kulinarični steber za celotno regijo. Najdemo ga v makdous - majhne beljene jajčevce, nadevane z mešanico popra, oreščkov in česna, konzervirane v olivnem olju -, v shanklishu - tradicionalnem suhem in zorjenem sira, običajno izdelanem iz kravjega ali kozjega mleka -, lahko pa ga uporabimo tudi za pripravo poprove paste (رب الحر) ali mouhammare - omake/dipa iz Alepa, Sirija, zelo priljubljene v levantinski in turški kuhinji. »Na trgu je veliko poprov, od ptičjega popra do habaner, vendar noben ne ponuja okusa in teksture alepskega popra,« pravi Rosie, Libanka, štirideset let, gospodinja.
Letos so stojnice na libanonskih, turških in iraških trgih, ki so običajno že avgusta preplavljene s sirskimi rdečimi paprikami, doživele nenavadno zamudo. Šele proti koncu septembra so se pojavile nekatere škatle, kar je razkrilo krhkost v oskrbovalni verigi. "Veliko strank pride po alepske paprike za svoj mouné, pripoveduje Bassam, prodajalec na Libanonu. Nekaj škatel sem jih pridobil, vendar večje količine gredo k velikim distributerjem ali proizvajalcem mouné v regiji Bekaa."
Lokalno gospodarstvo na preizkušnji suše
Trgovina s poprom predstavlja ključen vir dohodka za lokalno prebivalstvo. Izvožen predvsem v Libanon, Turčijo in Irak, prispeva k ohranjanju lokalnega gospodarstva v regiji, kjer je konflikt pustil malo priložnosti. Kljub tem prednostim se sirska kmetijska panoga sooča z brezprimernimi okoljskimi izzivi. Sirija se že skoraj 70 let spopada s sušo, ki ogroža ne le kmetijstvo, temveč tudi prehransko varnost.
Leta 2021 je Sirija zabeležila svoje najhujše leto suše v sedmih desetletjih, pri čemer so se temperature dvignile za 5 stopinj v primerjavi z letno povprečno. Nekatera območja, kot je Rakka, so videle dramatičen padec padavin, ki so komaj dosegle 80 mm, v primerjavi z 208 mm leta 2019. To se je neposredno odrazilo na pridelkih, pri čemer se je pridelek pšenice zmanjšal za skoraj milijon ton v zadnjem desetletju. V tem kontekstu je skoraj podvig vzdrževati gojenje rdečega čilija. "Prej smo izvozili (območje NDLR) več kot štirideset ton čilija na leto, danes komaj prodamo manj kot dvajset na lokalnem in mednarodnem trgu," pojasnjuje Mahmoud, kmet. "Voda postaja vse redkejša in pridobivanje le-te postaja predrago."
Prilagajanje na podnebno krizo
Soočeni s to krizo podnebnih sprememb, so se kmetje Salqina morali prilagoditi, da bi preživeli. Eden od glavnih vzvodov te prilagoditve je nizko porabna namakanje. Ta tehnika omogoča bolj racionalno uporabo vode. Namesto tradicionalnega namakanja, mikro namakanje omogoča zalivanje pridelkov po kapljicah, s čimer se zmanjšajo izgube zaradi izhlapevanja in infiltracije. "Prav tako uporabljamo mulčenje, ki ohranja vlažnost tal in goveje gnojilo, naravno bogato z vodo. To nam je omogočilo ohranjanje dela proizvodnje paprike kljub izjemno težkim podnebnim razmeram," nadaljuje Mahmoud.
Določene nevladne organizacije (NGO) kot Mednarodni center za raziskave kmetijstva v sušnih območjih (ICARDA), Care France, ali celo Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo so odigrale ključno vlogo pri preživetju te lokalne ekonomije. Zagotavljajo tehnično podporo kmetom, jih usposabljajo za nove metode upravljanja zemljišč in nudijo finančna sredstva za izboljšanje lokalne infrastrukture, zlasti enot za predelavo pridelkov.
Uravnoteženje vremenskih in geopolitičnih tveganj
Po mnenju prebivalcev je ta podpora omogočila trajnostni razvoj dela proizvodnje paprike, kljub geopolitični nestabilnosti v regiji. Projekti množičnega financiranja, kot je skupni nakup strojev, so prav tako zaživeli. To kmetom omogoča dostop do sodobnih orodij in raznolikost virov dohodka. Vendar pa ti napori niso dovolj za odpravo strukturnih ovir, ki zavirajo razvoj te gospodarske dejavnosti.
Z zmanjševanjem odvisnosti od vode kmetje usmerjajo svoje napore v druge vidike proizvodnje, kot je lokalna predelava čilija. Ta proces, ki vključuje sušenje, ločevanje semen in mletje, dodaja vrednost surovinam ter ustvarja dodatna delovna mesta. Diverzifikacija kmetijskih dejavnosti tako postane način za uravnoteženje negativnih vplivov podnebja na pridelke.
Trgovina pod pritiskom
Kljub tehničnim napredkom in zunanji podpori je omejen dostop do mednarodnih trgov ključna ovira za proizvajalce Salqina. Zaradi političnih napetosti in oboroženih konfliktov se pogosto prekine izvoz paprike v države, kot sta Libanon ali Turčija. Trgovske poti postajajo nevarne ali neprehodne, kar proizvajalce prisili, da svoje zaloge prodajo na skoraj neobstoječih lokalnih trgih.
Ta povečana konkurenca postavlja pod pritisk že tako oslabljeno gospodarstvo. Kmetje se morajo spoprijeti z volatilnostjo cen, ki lahko ogrozi njihovo dolgoročno preživetje. Po mnenju strokovnjakov se je cena prevoza blaga med Sirijo in Libanonom leta 2023 povečala za 30 %, kar še poslabšuje finančne težave proizvajalcev. "Čeprav so naši izdelki priljubljeni pri tujcih (Libanonski, Iraški in Turški op. p.), pogosto prispejo na cilj že na pol gnili zaradi nenavadnih pogojev prevoza in časa, ki ga izgubimo zaradi konfliktov," pojasnjuje Abdallah, kmet.
Z združevanjem inovativnih kmetijskih tehnik in lokalnih pobud je skupnost Salqin uspela ohraniti vitalno gospodarsko dejavnost, hkrati pa se prilagoditi podnebnim razmeram. Rdeča paprika, nekoč simbol blaginje, danes predstavlja pričevanje o odločnosti ohranjanja nesnovne dediščine in načina življenja.
