Natančni podatki o številu brezdomcev v Sloveniji niso znani, po zadnjih ocenah je brez strehe nad glavo vsaj 3300 ljudi. Brezdomci so zaradi svojega družbenega statusa pogosto diskriminirani, kar jim le še dodatno otežuje, da bi si nekoliko izboljšali življenjske razmere. Bivši brezdomec iz Ljubljane, Tomo Golob - Taubi, je zamenjal droge in alkohol za adrenalin planinarjenja in gledališča.
V Šentjakobskem gledališču v Ljubljani je v pravkar minuli sezoni igrala predstave "Pred vrati postave", katere scenarist in režiser je nekdanji brezdomec Tomo Golob - Taubi. Gledališče "je kraj, kjer lahko osvobodim svojo dušo," pravi. Predstava osvetljuje obdobje ozdravljenega odvisnika, ki se trudi ponovno urediti svoje življenje, vendar se znajde ujet v absurdne birokratske mehanizme, ki ga potiskajo v norost.
Tomo Golob je poimenoval svojo igro po istoimenski noveli Franza Kafke (Pred zakonom). Glavni lik, gospod K., si želi samo vstopiti v "normalno življenje". Zgodba temelji na resnični izkušnji Taubija, ko je poskušal opraviti vozniški izpit že četrtič, potem ko ga je trikrat izgubil zaradi vožnje pod vplivom alkohola. Kljub temu se v igri gospod K. podredi nečloveškemu in birokratskemu sistemu ter se vrne k alkoholu.
Težavna ponovna vključitev
V resničnem življenju zgodba dobi srečen konec. Avtor je uspel premagati svoje demone. "Premislil sem, zakaj sem jemal droge in pil, in ugotovil sem, da je šlo za adrenalin. Kasneje sem to zamenjal z pohodi v gorah", pojasnjuje.
Kmalu je ugotovil, da z uporabo javnega prevoza ne bo šlo in da znova potrebuje izpit za avto, da bi se lahko pripeljal do pohodniških izhodišč. "In potem sem šel izpit za avto delati še četrtič. Vsakomur, ki ima vozniški izpit, svetujem, da mu ga ne vzamejo. Devet mesecev so me pošiljali od pisarne do pisarne, od upravne enote do psihologa. Ne vem, česa niso zahtevali od mene. Izgubil sem živce in sem bil tik pred tem, da se znova zapijem".
Poskus ponovne vključitve v družbo, ki bi skoraj spodletela, opisuje Taubi. Na srečo je bil močnejši od svojega lika v igri. Izkušnja, ki ga je spravljala v bes, pa je postala osnova za dramo Pred vrati postave. "Gledališče, pisanje, tam se lahko osvobodim, se izpraznim. Potem sem miren."
"Že na prvem sestanku je Taubi name naredil velik vtis, saj je porušil marsikateri stereotip o brezdomcih," se spominja direktor gledališča Šentjakob, Milan Golob. Zato se je odločil vključiti delo v repertoar gledališča, predvsem zaradi njegove umetniške vrednosti. "S tem, ko smo se odločili, da predstavo uvrstimo v repertoar Šentjakobskega gledališča je postalo jasno, da smo nekako presegli naš dotedanji okvir ljubiteljskega, repertoarnega in mestnega gledališča."
Predstava, ki se ne izvaja na glavnem odru, temveč v opuščenem zakloniščnem tunelu pod ljubljanskim grajskim gričem, ki je povezan s prostori gledališča, je naletela na zelo dober odziv in v gledališče privabila tudi novo publiko, opaža Golob.
Vključujoč in relevanten projekt
Pred vrati postave je nedavno prejela tudi posebno priznanje za družbeno in kulturno vključujoč in relevanten projekt. Nastala je v koprodukciji Šentjakobskega gledališča ter društva KUD Pozitiv in Kralji ulice, društvom za pomoč brezdomcem.
"Prav društvo s svojim strokovnim znanjem in izkušnjami pri delu z ljudmi na robu, nudi neprecenljivo podporo pri ozaveščanju in detabuiziranju marginalnih skupin ljudi. Tistih, ko so zares na samem dnu dna. Verjamem, da je Taubijeva izkušnja individualna, a vredna, da se jo posreduje v širši družbeni prostor prav zaradi tega, ker ima smelost in talent, da se skozi umetniško dejanje emancipira kot univerzalna izkušnja s katero se lahko poistoveti prav vsak izmed nas. Verjamem, da je gledališče tista umetnost, ki najbolj učinkovito vzgaja empatične vzgibe v gledalcu in jih kultivira v dejanje, akcijo tako na individualnem nivoju, kot na ravni družbe," dodaja Milan Golob.
"Klošarski" pohodi
Gledališče je danes ponosno na predstavo Pred vrati postave, ki je bila igrana pred polno dvorano med zadnjo ponovitvijo sezone. "Ni nenavadno, da imam dvome, saj nisem profesionalni režiser. A ko stopim na oder, sem v drugem svetu. Gledališče je moje življenje. Ne morem si predstavljati življenja brez tega," zaključi Taubi, ki že načrtuje nove stvaritve.
Danes Taubi v Ljubljani organizira "sprehode brezdomcev", kjer zainteresirano občinstvo pelje v četrti mesta, kjer se zbirajo brezdomci. Občasno ga profesorji univerz povabijo na predavanja, kjer študentom predstavi svoje izkušnje z odvisnostjo. Poseben ventil Taubiju predstavlja ustvarjanje v teatru: "Gledališče, pisanje, to je tisto, kjer lahko sprostim dušo, se izpraznim in potem sem miren." In zdaj, s dovoljenjem v žepu, Taubi vsaj enkrat tedensko hodi v hribe. Adrenalina nikoli ne zmanjka!
* Šentjakobskega gledališča (Théâtre Saint-Jacques) je eno najstarejših amaterskih gledališč z rednim repertoarjem v Evropi. Deluje že od leta 1920.
