Vojna je Sirijo opustošila. Za sabo je pustila humanitarno katastrofo in uničeno pokrajino. Poleg znamenitosti je bila prizadeta ali v celoti uničena tudi nesnovna sirska kulturna dediščina, izginile so nekatere edinstvene naravne znamenitosti. Kljub težkemu vsakdanu med prebivalstvom vznikajo pobude za ohranjanje in obnovo neprecenljive sirske dediščine.
Palmira, Alep in Damask, mesta svetovnih znamenitosti, so utrpela ogromno škodo. V teku so obnovitvena dela, ki so podprta s strani lokalnih združenj in mednarodnih organizacij, kot je UNESCO. Manj medijsko izpostavljena pa so uničena naravna območja, ki niso podprta s strukturiranimi obnovitvenimi programi. Zdi se, da je uničneje flore in favne, ki je za zdaj še precej slabo ocenjo, ponekod nepopravljivo. Tak je primer severnega gologlavega ibisa. Čeprav je nekoč domoval v Sirski puščavi, se zdi, da je ta simbolična živalska vrsta popolnoma izginila. Zadnja trije znani primeri na svojem običajnem razmnoževalnem območju v Palmiri niso bili opaženi že od leta 2014. Jabboul, blizu Alepa, je bil edino znano razmnoževališče rožnatih flamingov na zahodni Aziji. A tudi tu je vojna zagotovo razlog za njihovo izginotje.
Ogrožena biotska raznovrstnost
Sirija uživa veliko vrednost biotske raznovrstnosti s 125 vrstami sesalcev, 394 pticami, 127 plazilci, 16 dvoživkami in 157 vrstami sladkovodnih rib. Danes je to biotsko raznovrstnost ogrožena zaradi uničenja in pomanjkanja naložb v obnovo njihovega naravnega okolja. Kljub težavam pa se pojavljajo pobude, ki jih ustanavljajo združenja ali pogosteje sami prebivalci. To je primer pogozdovanja, ki je potekalo v Umm al-Tuyour v regiji Lattaquié decembra 2021 ob dnevu invalidov. Poleg tega ljubitelji narave še naprej delijo svoje znanje in opažanja. Nekateri okoljski projekti se nadaljujejo na območjih, ki jih nadzoruje režim, kot je projekt, ki ga podpira PNUD in si prizadeva podpreti lokalne skupnosti okoli območja Jabboul ali projekt obnove voda Eufrata.
Kulturna odpornost in lokalne pobude
Vojna je prav tako močno preizkusila kulturo in tradicije države. Kljub temu se Sirijci trudijo ohraniti svojo dediščino. In nočejo videti, kako njihova kultura izgine. Povsod se ljudski plesi pojavljajo kot simbol odpornosti. Skupine, kot sta Arabesque in Al Sham, potujejo po Siriji in po vsem svetu, interpretirajoč starodavne plese, kot je dabkeh. Daleč od tega, da bi bile to le predstave, so te predstave prave potopitve v sirsko dušo, ki obujajo plamen tradicije. Želja po ohranjanju ni omejena le na sceno in kulturo. Neprofitne organizacije, kot sta Basmat al-Khayr v Damasku in Syria Trust for Development, si prizadevajo podpirati sirsko rokodelstvo, ki varuje dragoceno znanje. Delavnice, razstave in tržnice se organizirajo, da jim omogočijo deliti svoje veščine in prodajati svoje stvaritve, s čimer zagotavljajo prenos teh kulturnih zakladov na prihodnje generacije.
Alep, zatočišče varnosti
Drugi primer, Alep. Mesto, ki je bilo ranjeno, a nikoli ni obupalo, skriva zatočišče: Al-Najma Heritage House. Ta kulturni center, ki ga vodijo strastni lokalni akterji, kot je Hisham al-Mufti, ponuja delavnice in razstave, ki slavijo sirsko obrt in dediščino. Šole za glasbo in delavnice rokodelcev dopolnjujejo to sliko. Visoka glasbena šola v Alepu in Nacionalni konservatorij glasbe v Damasku skrbita za trajnost tradicionalnih melodij z izobraževanjem novih glasbenikov ter organiziranjem koncertov in predstav. Kar zadeva delavnice rokodelcev, mladim posredujejo znanje starih mojstrov, s čimer zagotavljajo preživetje tradicionalnih poklicev.
Izzivi obnove
Težko je vedeti, kaj te pobude pomenijo v ekonomskem smislu, saj jih pogosto vodijo majhna lokalna združenja ali posamezniki, ki se spopadajo z zahtevnim vsakdanom. “Ni več elektrike, niti tekoče vode”, se pritožuje prebivalec Alepa pod psevdonimom*. “Živimo v ritmu generatorjev in črpalk za vodo.” Za preživetje se mnogi obrnejo na sosednji Libanon, kjer so osnovni življenjski potrebščine bolj dostopne. “Tam kupujemo plin, bencin, kurilno olje in hrano, nato se vrnemo”, pojasnjuje isti prebivalec. Brez osnovnih storitev so prisiljeni živeti v slabih razmerah, odvisni so od humanitarne pomoči in svoje domiselnosti.
Gospodarska propad
Čeprav je Sirija 18-krat večja, se močno zanaša na sosednji Libanon za osnovne potrebe svojih državljanov, kar ustvarja vzporedno gospodarstvo, ki potiska obe državi v brezizhoden ekonomski propad. "Nimamo dostopa do tuje valute, samo naši sorodniki, ki delajo v Libanonu ali zahodnih državah, nam lahko pošljejo nekaj. Oni so tisti, ki obnavljajo državo, mi, ki živimo tukaj, pa nimamo nobene moči," poroča prebivalec Damaska. Po podatkih ZN je ta konflikt povzročil 13 milijonov razseljenih, 2,5 milijona otrok brez šolanja, 7,6 milijona ljudi, ki živijo od humanitarne pomoči. Obnova Sirije je kompleksen proces, ki vključuje akterje z različnimi političnimi in ekonomskimi agendami. Ocena stroškov obnove Sirije (do leta 2023) se giblje med 200 in 300 milijardami dolarjev, nekateri pa celo do 1.000 milijard. Kljub temu se do sedaj ni pojavila nobena pomembna zasebna ali javna pobuda zaradi različnih ovir, vključno s mednarodnimi sankcijami in pomanjkanjem tuje valute. Tako je od samih Sircev odvisno ohranjanje in varovanje te neopredmetene dediščine.
*Iz varnostnih razlogov želijo stanovalci, ki so privolili v pričanje, ostati anonimni
